(KOMENTAR) Kremeljske lekcije

Čeprav so dogodki 23. junija 2023 polnili agencijske novice širom po svetu, se zdi, da je leto kasneje celotna ruska zgodba okrog propadlega puča zasebne Wagnerjeve vojske skorajda pozabljena. Povsem neupravičeno.

Dogodki v tistih dneh, še bolj pa dogajanje v tednih po tem, namreč zelo nazorno razkrivajo načine delovanja ruske vertikale oblasti v okoliščinah vojne v Ukrajini. In si zato ne zaslužijo, da bi bili kar tako pozabljeni, temveč ravno obratno – še bolj natančno analizirani.

Na kratko spomnimo: zasebna vojaška Wagnerjeva skupina je pod vodstvom Putinovega »kuharja« Jevgenija Prigožina igrala pomembno vlogo na ukrajinski fronti, predvsem v bitki za Bahmut. Ob tem je Prigožin v mesecih pred junijem 2023 aktivno vodil javno PR-kampanjo proti vodstvu ruske vojske, usmerjeno predvsem proti obrambnemu ministru in načelniku generalštaba.

Obtožbe so povečini letele v smeri nezadostnega oboroževanja Wagnerjeve skupine, slabega poveljevanja na fronti in posledičnih neuspehov ruske vojske. Triindvajsetega junija lani so pripadniki skupine zavzeli mesto Rostov na Donu (milijonsko mesto, sedež južnega vojaškega okrožja) in se v koloni vojaških vozil odpravili na »zavzetje« Moskve; po poti so zbili helikopter ruske vojske, skupaj naj bi med pučem umrlo najmanj 13 ruskih vojakov.

Po posredovanju beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka in javne obtožbe Vladimirja Putina, da gre za poskus državnega prevrata, so se wagnerjevci nekaj sto kilometrov pred Moskvo obrnili in našli začasno zatočišče v Belorusiji, kjer naj bi jim oblasti zagotavljale imuniteto. A ne za prav dolgo: 23. avgusta 2023, natanko dva meseca po začetku puča, so ruske oblasti zbile zasebno letalo, na katerem sta bila Prigožin in celotno vodstvo Wagnerjeve skupine.

Vse od takrat se v Rusiji dogaja brisanje kolektivnega spomina na Wagnerjevo skupino, Prigožina in vlogo, ki jo je skupina odigrala v vojni v Ukrajini. Po vzoru brisanja partijskih komunističnih voditeljev za časa Stalina; kot da sploh niso obstajali. In lekcije?

Prvič, pozabite na kakršne koli zakone, ustavo ali omejitve oblasti. Ta primer nazorno kaže, da v Putinovi Rusiji nič od tega ne obstaja. Po ruski ustavi so namreč zasebne vojaške skupine prepovedane. Kljub temu je Putin javno priznal, da je država neposredno bogato financirala omenjeno skupino. Poleg tega naj bi se na strani Wagnerja bojevalo okrog 50 tisoč (!) ruskih zapornikov, ki naj bi si s tem kupili svobodo. Večina jih je sicer umrla na bojišču, a več tisoč se jih je tudi vrnilo v družbo, in kot je videti iz dnevnih poročil, še naprej izvajajo nepredstavljivo nasilje (vključno z uboji, posilstvi itd.). Seveda, tudi rekrutacija zapornikov v zasebno vojaško skupino je nekaj pravno nepredstavljivega.

Drugič, med pučem je rusko državno tožilstvo zoper Prigožina sprožilo obtožbo veleizdaje in poskusa državnega prevrata, a je bilo štiri dni kasneje (27. junija) čudežno opuščeno. Kaj takega je možno samo v avtoritarni diktaturi. Toda to še ni vse: kot kaže, je celo Prigožin verjel, da mu je bilo »oproščeno«. A kazen je prišla: letalo s Prigožinom na krovu naj bi nad ruskim zračnim prostorom zbila raketa zemlja-zrak ruskih oboroženih sil. Državni terorizem par excellence.

Tretjič, obstoj in način delovanja skupine sta bila dober prikaz surovosti, v katero vedno bolj tone ruska družba. Ko so wagnerjevci po vzoru Isisa objavili posnetek usmrtitve (uboj s kladivom) svojega nekdanjega tovariša, ki je pred tem dezertiral na ukrajinsko stran, se ruske oblasti niso zganile. Zgodilo se ni nič. Zato seveda surovost in počasne usmrtitve, ki jih doživljajo politični zaporniki v Rusiji (tudi Aleksej Navalni), ne bi smele biti nobeno posebno presenečenje. To postaja nova normalnost ruske družbe in države.

Četrtič, lahkotnost, s katero je Prigožin deloval pred pučem, pa tudi poskus državnega prevrata oziroma, bolje rečeno, odsotnost kakršnega koli resnega vojaškega odpora v tistih urah in dneh jasno kažeta na vse luknje v sistemu poveljevanja in delovanja ruske vojske in represivnega aparata. Poveljstvo so ujeli s slečenimi hlačami. Celotni vojaški aparat je prevrtan s sistemsko korupcijo, samostojno dokaj neučinkovit in odvisen od tako imenovanega ročnega upravljanja, torej neposrednih ukazov političnega vodstva. In slednjega tudi množične zamenjave v vojaških strukturah v zadnjih tednih ne bodo spremenile; problemi so bistveno večji in sistemsko zakoreninjeni.

In petič, nepredvidljivosti v odločanju Kremlja je veliko več, kot je mogoče videti navzven. Predvsem na zunanjepolitičnem področju, saj je znotraj Rusije smer bolj jasna – represija po vzoru sovjetske. Navzven pa je to vedno bolj »odpadniška država« (Rogue State), v delovanju katere je zelo malo predvidljivega pragmatizma, kaj šele odgovornega delovanja v smeri deeskalacije obstoječih varnostnih izzivov in vojaških spopadov. In kot taka bo trd oreh za vse zahodne voditelje, ki bodo iskali pot do trajnega miru v Ukrajini in na stari celini.

***

Dr. Denis Mancevič, svetovalec in nekdanji diplomat