(KOMENTAR) Groza v Gazi je le še metafora in statistika

Zaradi izraelske sabotaže je propadel še en krog pogajanj o morebitni prekinitvi ognja, med katerimi je izraelska vojska še zaostrila napade vzdolž celotne palestinske enklave.

Predsednik izraelske vlade Benjamin Netanjahu je – že deveti po 7. oktobru – obisk ameriškega zunanjega ministra Antonyja Blinkna, ki je svoje gostitelje hipokritsko pozival k sprejetju dogovora, medtem ko je ameriška administracija Izraelu odobrila novih dvajset milijard dolarjev vojaške pomoči (orožja), izkoristil za kupovanje časa. Celotna bližnjevzhodna regija je, čakajoč na iransko maščevanje za umor političnega voditelja Hamasa Ismaila Hanije v Teheranu pred tremi tedni, namreč še vedno v suspenzu.

Toda dejstvo, da je Netanjahu – tako kot od novembra lani vsakič – z novimi zahtevami zavrgel že tako rekoč dogovorjeno prekinitev ognja, ki bi omogočila tako ustavitev spopadov kot izmenjavo izraelskih talcev za palestinske zapornike in dostavo humanitarne pomoči v stradajočo, bolehno, umirajočo Gazo, Izraela, ki je namenoma iskal eskalacijo konflikta na regionalni ravni, ne bo obvarovalo pred maščevanjem iranskega režima in njegovih podizvajalcev, predvsem libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah.

Edino zagotovilo za umiritev razmer – trajni mir je utopija – je namreč takojšnja prekinitev ognja. Tej pa Netanjahu skupaj s svojimi še bolj skrajnimi, rasističnimi in mesijanskimi koalicijskimi partnerji ostro nasprotuje, zavedajoč se, da konec vojne pomeni tudi konec njegove (in njihove) politične kariere. Tega se s stopnjujočimi se kritikami predsednika vlade in povezovanjem s svojci talcev, ki so še v Gazi, zaveda tudi izraelska politična opozicija: ta je sicer s podporo vojni in množičnemu pobijanju Palestincev izgubila vsako etično kredibilnost.

Med sistematiziranim »diplomatskim« šumenjem se množično pobijanje in rušenje, ki smo mu na območju Gaze priča že dobrih deset mesecev, nadaljujeta v strahotnem tempu. Še naprej strmo narašča število smrtnih žrtev, teh je že več kot 40.000, še najmanj 10.000 je pogrešanih, v ruševinah Gaze ujetih ljudi. Med ubitimi – »postranska škoda« – je več kot 10.000 otrok, 663 otrok zaradi izraelskih napadov ni dočakalo prvega rojstnega dneva. Skupno število žrtev je brez dvoma še veliko večje, vštevši vse posredne žrtve vojne, namerno ustvarjene humanitarne groze, že epidemične lakote in razkosanega zdravstvenega sistema, ki se nikakor ne bo mogel spopasti s ponovnim pojavom otroške paralize, neposredne posledice vojne.

Toda meseci bežijo. Nepopisnost groze se stopnjuje. Hitro se približuje prva obletnica 7. oktobra, tam zunaj pa se nihče, ki ima vsaj kanček realne moči, ne trudi ustaviti morilske, celostno uničujoče blaznosti, v kateri Benjamin Netanjahu že vrsto let tesno sodeluje s Hamasom, vse prej kot zaščitnikom Palestincev, ki jih je – spet! – izdal celoten arabski svet, za katerega je bilo palestinsko vprašanje vedno le mrhovinarsko orodje notranjepolitičnega boja.      

Izraelski vojni zločini in zločini proti človečnosti – in njihova popolna nekaznovanost, samoumevnost, statističnost – v mednarodni skupnosti posledično vzpostavljajo nove standarde mogočega.

Izraelsko kolektivno kaznovanje Palestincev za Hamasov napad 7. oktobra lani je že davno preseglo vse človeške zmogljivosti dojemanja groze. Popolno razčlovečenje Palestincev – na podlago petinsedemdesetih let preganjanja, kraje zemlje in apartheida – razen nekaj impotentnih resolucij proslulega varnostnega sveta Združenih narodov in pomembnih, a na terenu ničvrednih odločitev mednarodnega kazenskega sodišča in meddržavnega sodišča v Haagu ni premaknilo ne svetovne diplomacije ne lokalnih, regionalnih in globalnih politik.

In jih tudi ne bo. Rdečih črt že dolgo ni več. Mednarodne konvencije o človekovih pravicah, mednarodno humanitarno pravo in, denimo, ženevska konvencija že dolgo nimajo več nikakršne uporabne vrednosti: so le še fraze.

Po Gazi je zato možna le še naslednja gaza. Naslednje gaze.