Koga bomo volili

Na državnozborskih volitvah 2018 – in časovni okvir do njih se oži – bosta usodno pomembni dve temi: prva zadeva razmerje pretendentov na politično oblast do institucij pravne države, do duha in črke ustave in dojemanje oziroma spoštovanje temeljnih človekovih pravic. Spoštovanje teh namreč tudi zaradi mednarodnih političnih okoliščin ni več samoumevno. Druga tema pa je razmerje strank in politikov do socialne postavitve naše družbe. V ta paket sodi ves reformno-strukturni blok, torej tudi vprašanje upokojencev, sistema zdravstvenega zavarovanja, preteče privatizacije zdravstva. Kot najpomembnejše, se zdi, sem sodi tudi vprašanje javnega šolstva, kajti zasebne šole s svojo večjo kakovostjo in selektivnostjo danes redkajo javni prostor.

V imenu korektnosti in spodobnosti bi bilo neprimerno direktno povedati, katero stranko konkretno je treba voliti in katere ne. Vsekakor pa je dovoljeno, da se zelo jasno in neprizanesljivo opozori na minimalne standarde, ki jih nihče v imenu politike in javnega angažmaja nima pravice prestopiti. Tu so nesprejemljivosti:

Nesprejemljivo je, da neka stranka pred volitvami ob sodbi ustavnega sodišča o zaščiti živali, sovražno namiguje na domnevno versko in nacionalno nestrpnost »klavcev živali«, češ da imajo Slovenci pravico ne jesti obredno zaklano žival, češ da se v slovenskih klavnicah nedopustno zaposlujejo obredni klavci, kajti Slovenci da imajo pravico do svoje nacionalne identitete tudi pri hrani.

Nesprejemljive so stranke, ki na svoje volilne plakate dajejo slike beguncev z lažnivim podpisom, da vsak begunec Slovenijo stane 1963 oziroma 1930 evrov. Gre najprej za razpihovanje sovraštva do ljudi, ki so v stiski. Drugič gre za dokazljivo laž, kajti te številke ne držijo, nakazujejo pa to, da je nekdo pri ljudeh zmožen netiti ogenj in se hkrati prodajati za gasilca. Taka politika nikoli ne bi smela priti na oblast.

Naprej: Težko sprejemljive so stranke, ki v imenu socialne kapice pravzaprav predlagajo protisocialne ukrepe. V tem konceptu sicer ni nič nezakonitega in nelegitimnega, toda ljudje bi morali vedeti, da gre za izrazito nesocialen neoliberalni koncept, ki v Sloveniji nikoli ni bil del rešitve, temveč del problema.

Hkrati so težko sprejemljive stranke, ki v imenu izboljševanja zdravstva in zmanjševanja čakalnih vrst izpeljujejo pripravljen lobijski načrt odkrite ali prikrite privatizacije zdravstva. To je zelo pomemben vidik teh volitev, ki tudi vleče razločnico med levico in desnico.

Med desnico in levico se po pravilnosti socialnega koncepta tehtnica nagiba proti levici, toda povsem nejasno postaja, kdo v Sloveniji v resnici pomeni levico, čeprav je precej jasno, kdo spada k že večinski neoliberalni desnici. Nobena od strank, se zdi, pa ne konceptualizira družbenega razvoja, ki bi lahko zagotovil in podprl socialno sprejemljivo prihodnost. Toda o tem drugič.