Ko je le popolno dovolj dobro

Ob plezalni rapsodiji Janje Garnbret, ki je na svetovnem prvenstvu na Japonskem od štirih možnih osvojila kar tri zlate kolajne, smo se Slovenci lahko marsičesa naučili. O športnem plezanju, mladem olimpijskem športu, v katerem so naši tekmovalci že več kot desetletje del svetovnega vrha, vendar je za laične spremljevalce še vedno (preveč) zapletena neznanka. Predvsem pa o zmogljivostih človeškega telesa, saj se zdi gibanje dvajsetletne Korošice v steni kot z drugega sveta. Dokler Janje nismo videli med oprimki, nismo vedeli, da je to mogoče.

Na poti do zgodovinskega trojčka naslovov svetovne prvakinje – kaj takšnega v članski konkurenci na enem prvenstvu ni uspelo še nobenemu slovenskemu športniku ali športnici – jo je večina spremljala z navdušenjem in odprtih ust, iz katerih je bilo nato slišati nešteto vzdevkov, ki Garnbretovo z nekaj več domišljije uvrščajo v znanstveno fantastiko, povsem realistično pa med velikane slovenskega in svetovnega športa.

Janja Garnbret je Usain Bolt športnega plezanja, premika meje mogočega in na novo piše zakonitosti svojega športa. Na športni strani Alp se gotovo najde tudi kakšen nevoščljivec, ki bo zavihal nos nad globalno vrednostjo panoge, s katero se ukvarja. Plezanje gotovo ni nogomet ali tenis, vendar sta popolnost in prevlada Garnbretove gotovo nekaj izjemnega. Šampioni njenega kova, ki jim je mati narava dala nekaj več kot navadnim smrtnikom, so srčika športa, tisto, kar navdušuje množice in k prelivanju znoja, krvi in solz vabi tudi naslednje rodove.

Slovenci imamo srečo, da imamo kar nekaj takšnih »čudežnih otrok«, pri katerih se zdijo najzahtevnejše in najbolj zapletene stvari zelo preproste. Zanje je le popolno dovolj dobro. Takšna je bila Tina Maze in je zdaj Ilka Štuhec, takšna sta Luka Dončić in Tim Gajser, ki si je v nedeljo pridirkal tretji naslov svetovnega prvaka v motokrosu. V to kategorijo sodi tudi Primož Roglič, ki bo v soboto na španski Vuelti začel lov na prvo svojo in slovensko zmago na tritedenski kolesarski dirki. Da ne bo pomote, vsem šampionom je mati narava dala tudi glavo in delovne navade za največje dosežke. »Nikomur ni v zibelko položeno, da bo zmagovalec, vse si je treba prigarati,« je pred časom v intervjuju za Sobotno prilogo dejal Roglič.