Ko glasujejo, glasujejo o nečem drugem

Če bi bila Katja Šeruga kandidatka za ministrico, potem bi danes že sedela v svoji ministrski pisarni. Da postaneš minister, v državnem zboru zadošča navadna večina glasov. A ni bila. Bila je kandidatka za novo direktorico TV Slovenija. Če hočeš postati direktor nacionalne televizije, potrebuješ absolutno večino njegovega programskega sveta. Ker je vseh svetnikov 29, potrebuješ 15 glasov. Katja Šeruga, za katero je generalni direktor nacionalke Igor Kadunc v ponedeljek pri programskem svetu iskal podporo, je prejela tri glasove premalo.

Kadunc ni imel rezervnega scenarija, imena, ki bi ga ponudil za vršilca dolžnosti. Ne zato, ker da »takšnega izida glasovanja ni pričakoval«. Tako naiven Kadunc pač ni. Svetniki ga niso podprli že julija lani, le tri mesece po njegovem imenovanju, ko je želel – potem ko so svetniki od njega zaradi »afere« Thompson zahtevali ukrepe – razrešiti direktorico televizije Ljerko Bizilj.

Podprli ga niso niti junija letos, ko se po odstopu Biziljeve ni odločil za nobenega od prijavljenih kandidatov in je za vršilca dolžnosti predlagal Andreja Stoparja. Bi moral Kadunc v ponedeljek programskemu svetu sporočiti, da ima vsega dovolj? Še posebno ker je nekaj svetnikov menilo, da sploh ne gre za glasovanje o Katji Šeruga, ampak za glasovanje o zaupnici direktorju? Morda. Pa spet – čemu? Če ga želijo razrešiti, naj predložijo verodostojne razloge. A so raje žrtvovali Katjo Šeruga.



Programski svet naj bi po zakonu predstavljal (nekakšen) derivat (nekakšne) civilne družbe, zainteresirane javnosti, zadolžene, da nacionalna televizija deluje skladno s predpisanimi nalogami. V njem naj bi sedele, razpravljale in odločale avtonomne osebnosti, ki razumejo vsebino »javnega interesa« in »javnega dobrega« ter hkrati osebnosti z visoko strokovno in moralno integriteto. Ugled v javnosti naj ne bi bil zanemarljiv adut.
​
Koliko svetnikov poznate? Koliko starih mačkov, ki do potankosti poznajo vse zvijače pragmatičnega in uradniškega uma ter ki vedno poskrbijo za svoje? Koliko zastopnikov strankarskih, političnih in ideoloških interesov, ki neženirano demonstrirajo svoje nepoznavanje javne radio-televizije? Koliko instrumentaliziranih naivnežev, ki so iskreno prepričani, da delajo dobro.

In koliko osamelcev, ki o javnih medijih in njihovem poslanstvu res kaj vedo, a je njihov glas povsem nepomemben? Programski svetniki v večini vseh zasedb in s svojimi glasovanji o tem in onem ta nekompetentni kaos demonstrirajo že leta in leta. Še nikoli niso odgovarjali za nobeno svojo odločitev, čeprav so z njo javnemu zavodu že povzročili tako moralno kot denarno škodo.

Igor Kadunc morda je problem. Kot so bili za te ali one svetnike problem tudi vsi njegovi predhodniki. A glede na veliko odgovornost in majhne pristojnosti, ki jih ima generalni direktor, ter velike pristojnosti in majhno odgovornost, ki jih ima programski svet, po vseh teh letih ni več dvoma, da je eden glavnih problemov nacionalne televizije prav institut programskega sveta sam – vse od njegovega imenovanja naprej.