Kako naprej po medli rasti v 2024

»Napovedovanje je težko, še posebej glede prihodnosti,« je sloviti fizik Niels Bohr opisal težo negotovosti in tveganj, ki običajno spremljajo pripravo napovedi, tudi gospodarskih. Večno aktualna opazka danskega nobelovca se je potrdila v praksi tudi zadnje dni, ki so minili v znamenju osveženih in precej navzdol popravljenih številk v makroekonomski bilanci iztekajočega se leta. Vse ključne domače in tuje ekonomske institucije, najprej že pred časom Umar, nazadnje pa ta mesec tudi OECD, GZS in Banka Slovenije, so prejšnje projekcije letošnje gospodarske rasti krepko oklestile in jih nekatere tudi za več kot polovico zmanjšale.

Slovenija pri teh popravkih seveda ni nobena posebnost, enako velja za naše širše evrsko okolje, tako rekoč povsod so napovedi za letos opazno znižane. Kar je morda malce neobičajno ob dejstvu, da letos v nasprotju z nekaterimi prejšnjimi leti ni bilo veliko dodatnih gospodarskih šokov, kakršna sta bila na primer pandemija (v 2020) ali ruska invazija v Ukrajino z energetsko draginjo (2022). Ključni vzrok tiči v upadu izvozne konkurenčnosti evropskega gospodarstva, zlasti nekaterih industrijskih panog, z avtomobilsko na čelu. V tem kontekstu so ugotovitve, da kljub vsemu dosegamo višjo rast povprečja evrskega območja, slaba tolažba, ki spregleda dejstvo, da Evropa raste več kot trikrat počasneje od svetovnega povprečja. Če potegnemo črto pod leto 2024, bo ostalo zapisano kot razvojno medlo, skoraj izgubljeno leto – tako za Slovenijo kot za našo širšo evropsko skupnost.

Med pomembnejšimi vzroki, da je naš razvoj počasnejši, kot bi lahko bil, sta po oceni analitikov tudi upad in pomanjkanje naložb. Recimo takih, pri katerih bi lahko sodelovali tudi državljani, ki zdaj v bankah hranijo za rekordnih 27 milijard evrov nizko obrestovanih depozitov. Večinoma v vpoglednih vlogah, ki zdaj predstavljajo skoraj polovico bilančne vsote bančnega sistema. Gre za velik in neizkoriščen naložbeni potencial, ki pa ga doslej nobena vlada ni zmogla postaviti v kontekst razvoja države. Verjetno tudi zato, ker Slovenija vse od vstopa v EU nima dolgoročne strategije z ustreznimi cilji in naložbenimi prioritetami. Če bi jo namreč imela, bi lahko država vsaj del prihrankov prebivalstva pregledno in varno vključila tudi v financiranje nekaterih nujnih infrastrukturnih naložb, kot sta na primer tretja razvojna os ali pa energetika, so prepričani v krogih, ki gledajo na razvojne izzive in priložnosti dlje od mandata vsakokratne vlade.

V Sloveniji je kar nekaj denarja, ki ni uporabljen za produktivne namene. Recimo, naš bančni sistem bo letos ustvaril rekordne dobičke, samo v prvih desetih mesecih se jih je nabralo za več kot milijardo evrov, predvsem zaradi velike razlike med posojilnimi in depozitnimi obrestnimi merami. Na drugi strani pa so se bančna posojila tako imenovanim nefinančnim družbam, kamor sodijo podjetja, medletno celo skrčila za 4,4 odstotka, kar je po podatkih Banke Slovenije celo največji padec med državami evrskega območja. Odgovorov, zakaj je tako, je več in niso enoznačni. Deloma je za to kriva tudi negotovost v mednarodnem okolju, zagotovo pa bi morala več postoriti tudi ekonomska politika, z davčnimi spodbudami in poslovnim okoljem, ki bi spodbujalo investiranje. Tako pa se je letos dogajalo prav nasprotno, šibke investicije opazneje zavirajo rast BDP, ugotavljajo tudi analitiki centralne banke. Podobno oceno so našim letošnjim naložbenim »dosežkom« dali tudi v Organizaciji za ekonomsko sodelovanje in razvoj s sedežem v Parizu. Obenem so našo letošnjo gospodarsko rast ocenili najniže od vseh, računajo namreč, da bo znašala simboličnih 1,1 odstotka.

Kaj to pomeni za naprej? Skupni imenovalec vseh osrednjih napovedi za leto 2025 in leti, ki mu sledita, je, da naj bi bila gospodarska rast pri nas spet nekoliko višja kot letos, na ravni približno poltretjega odstotka. Po pričakovanju domačih in tujih analitikov bodo naš gospodarski stroj tudi letos poganjali trije ključni dejavniki: povečanje zunanjega povpraševanja, popoplavna obnova in pritok sredstev iz evropskih skladov. No, vsaj pri slednjem gre zdaj pripisati vprašaj (in klicaj), saj so nam v Bruslju dali jasno vedeti, da moramo za priliv denarja iz načrta za okrevanje in odpornost najprej opraviti domačo nalogo in sprejeti že dolgo napovedano pokojninsko reformo.

Tako kot pri reformah imamo tudi pri poplavni obnovi škarje in platno za ukrepanje povsem v svojih rokah. Že lani smo slišali obete, da bo obnova po ujmi že letos pospešila gospodarsko dinamiko, a se to zaradi več stvari (dolgotrajni birokratski postopki, pomanjkanje gradbene operative in delovne sile, problematika umeščanja v prostor itd.) še ni zgodilo. Tretji ključni motor rasti v prihodnjem letu naj bi bilo povečanje zunanjega povpraševanja, kjer pa so stvari bolj zapletene in se jim moramo znati prilagajati kot malo in odprto gospodarstvo. Pri tem je pričakovati, da bo dodaten gospodarski zagon v 2025 prinesla okrepljena zasebna potrošnja, zasnovana tudi na zvišanju plač v javnem in deloma tudi v zasebnem sektorju.

Res je, da samo merilo BDP še zdaleč ne zajame vsega, kar je pomembno za kakovost življenja in uravnotežen in vzdržen razvoj v demokratični družbi. Ustrezno visoka gospodarska rast ni zadosten, je pa nujen pogoj, da bomo tudi v prihodnje lahko normalno financirali zdravstvo, šolstvo, kulturo, dolgotrajno oskrbo, poskrbeli za dostojne pokojnine itd. Hkrati je najboljša varovalka, da se Slovenija ob naslednji krizi, ki bo zagotovo prišla, ne bo spet znašla v primežu finančnih trgov in novih varčevalnih ukrepov.

Na vrhu seznama tveganj, ki bi poslabšala našo gospodarsko situacijo v letu 2025, je geopolitika, predvsem z verjetnimi ameriškimi carinami in protekcionističnimi ukrepi. Analize BS kažejo, da lahko povečana trgovinska negotovost prihodnje leto zniža našo gospodarsko rast za kar 0,5 odstotne točke, dodatno bi gospodarsko dinamiko upočasnili še posredni učinki ameriških carin prek trgovinskih povezav naših evrskih partneric in počasnejše okrevanje evrskega območja. In če se vrnemo na začetek teh vrstic: prihodnosti ne moremo v celoti predvideti in napovedati, lahko pa se pripravimo na različne scenarije. Tudi zato bi zdaj morali namesto običajne decembrske proračunske veselice ustvariti več prostora v javnih financah in fiskalne zaloge – da bi bili bolje pripravljeni na izzive leta, ki prihaja.