Evidenca pred gospodarskim vrhom

Pred letom dni, na lanskem vrhu slovenskega gospodarstva, so udeleženci postavili ambiciozne cilje za naslednjo osemletko, vse do leta 2030: 88.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, 95 milijard evrov izvoza ter 3200 evrov povprečne bruto plače. Še za odtenek bolj velikopotezen je bil aktualni premier Robert Golob, ko je aprila lani, v predvolilnem soočenju strankarskih prvakov, napovedal, da »moramo v prihodnjih osmih letih zvišati dodano vrednost na 100.000 evrov na zaposlenega, sicer bomo ostali brez denarja za socialno državo in pravičnost. To je pravi cilj, ne pa da mencamo na mestu.«

Ko je Ajpes maja letos razkril podatke o poslovanju slovenskega gospodarstva leta 2022, se je izkazalo, da je bilo lani kar precej mencanja na mestu. Dodana vrednost v gospodarskih družbah se je namreč zvišala pol manj od pričakovanj, upoštevajoč več kot sedemodstotno inflacijo, je pravzaprav stagnirala. Ena od najbolj bolečih posledic tega dejstva sta bili tudi dve manjkajoči milijardi v izračunu lanskega BDP – in poznejša šokantna revizija lanske gospodarske rasti s 5,4 na precej povprečnih 2,5 odstotka. Leto 2022 je bilo v marsičem posebno zaradi rekordne inflacije, energetske draginje in močno povečanih geopolitičnih tveganj. Kar zadeva povečevanje dodane vrednosti in lovljenje zaostanka v produktivnosti za najboljšimi pa je bilo v marsičem zapravljena priložnost. Politična posebnost tega leta je tudi, da sta nam v njem polovično vladali tako Janševa kot Golobova vlada.

V gospodarstvu seveda marsikaj ni tako, kot kažejo povprečja. Nasprotno. V Sloveniji imamo kar nekaj propulzivnih, visokotehnoloških in izvozno usmerjenih podjetij, ki ustvarjajo izdelke in storitve z visoko dodano vrednostjo, ki že zdaj presega ciljnih 100.000 evrov na zaposlenega. Med takimi je, denimo, tudi letošnja Delova podjetniška zvezda RLS Merilna tehnika. A če seštejemo številke za celotno gospodarstvo, znaša zadnji podatek o lanski neto dodani vrednosti na zaposlenega zgolj 55.688 evrov, leto prej pa dobrih 53.000 evrov. Če bomo nadaljevali tako kilavo dinamiko povečevanja produktivnosti, so postavljeni cilji o zvišanju dodane vrednosti do leta 2030 seveda precej bliže znanstveni fantastiki kot realnosti.

V prihajajočem tednu se bo na Brdu pri Kranju spet odvil elitni gospodarski vrh, že 18. po vrsti. In glede na zastavljeni format so organizatorji še posebno resno vzeli slogan o »srečanju gospodarstva in politike«. Ob napovedanem prihodu premiera Goloba in več ministrov so namreč tokrat povabili tudi nekdanje predsednike slovenskih vlad, ki naj bi v treh korakih razložili, kako bi razbremenili slovensko gospodarstvo in spodbudili njegovo rast. Ali bodo ekspremieri odvrgli rokavice in kakšno bo sporočilo njihovega gotovo političnega nastopa, bomo lahko videli v sredo. Pretekle izkušnje nas učijo, da politiki z obeh koncev političnega spektra z lahkoto obljubljajo ter govorijo o ukrepih in reformah, v praksi pa se stvari nato pogosto obrnejo drugače. Poseben dosežek bo že, če bo politika, predvsem zdaj vladajoča, ki ima škarje in platno pri proračunskih ukrepih in naložbah, prisluhnila in kaj ukrenila po napovedani razpravi z gospodarstveniki iz nekaterih naših najbolj propulzivnih podjetij.

Sicer pa se v gospodarski zbornici in drugih združenjih delodajalcev letos kar po tekočem traku pritožujejo, da jih vlada ne posluša, hkrati pa da jim nalaga vedno nova davčna bremena. V tem kontekstu bo vrh gospodarstva prava priložnost za neposredno komunikacijo, brez motenj na zvezah. In odgovore na nekatera vprašanja. Recimo, zanimivo bi bilo izvedeti, kje vse se v praksi zatika, da še ni ustrezno zaživel aprilski dogovor med GZS, raziskovalnimi inštituti Slovenije, rektorsko konferenco in sedanjo vlado o »strateškem sodelovanju in usklajenem naslavljanju 'doline smrti' na področju tehnološkega razvoja in inovacij«. Dogovor, ki so ga podpisniki pred dobrega pol leta označili za »zgodovinskega«, naj bi pripomogel k doseganju boljše kakovosti življenja državljank in državljanov, okoljske vzdržnosti ter visoke dodane vrednosti. Njegov prvi strateški cilj je povečanje skupnih sredstev za znanstvenoraziskovalno, razvojno in inovacijsko dejavnost do leta 2027 na najmanj 2,8 odstotka BDP.

Od naše gospodarske in politične elite bi tokrat pričakovali tudi letno inventuro, kje smo in kam gremo pri razvoju in povečevanju blaginje za vse v Sloveniji. Od v uvodu naštetih ciljev do leta 2030, kot rečeno, zelo šepamo pri zviševanju dodane vrednosti, tudi izvozu letos ne kaže najbolje. Smo pa daleč najbolj poskočni pri doseganju strateškega cilja bruto plače, ki se je v zadnjem letu zvišala za skoraj desetino, seveda tudi na račun visoke inflacije in pregretega trga dela. Povprečna bruto plača zdaj znaša skoraj 2200 evrov, izplačana za september je bila nominalno dobrih devet odstotkov višja kot za isti mesec lani. Višja pa je bila, tako kaže statistika, tudi realno, torej upoštevajoč inflacijo. Ob nadaljevanju takega trenda je vsaj uresničitev plačnega cilja do leta 2030 povsem realna.

Manj svetla plat te zgodbe pa je, da rast plač, ki presega rast dodane vrednosti, srednjeročno znižuje konkurenčnost gospodarstva – in obratno – kar pomeni, da bo treba precej postoriti pri rasti produktivnosti. Prvovrstno strokovno analizo in priporočila na to temo lahko pričakujemo na začetku prihodnjega meseca. Urad za makroekonomske analize in razvoj bo namreč 6. decembra predstavil letno poročilo o produktivnosti. Tu govorimo o tistem verjetno najpomembnejšem dokumentu za prihodnji razvoj Slovenije, ki pa ga vsaka vlada, leva ali desna, bistveno premalo upošteva. Kar zadeva produktivnost, je Slovenija po zadnjih objavljenih podatkih (za leto 2021) dosegla 84 odstotkov povprečja EU in se po razvojno izgubljenem desetletju vrnila na pozicijo, kjer je sicer že bila pred 15 leti. Slovenija veliko prepočasi lovi razvojni zaostanek za državami, s katerimi se želimo primerjati. In to lahko že kmalu pomeni resne težave – tudi ko gre za izdatke za socialno državo in pravičnost, če parafraziramo predsednika vlade.