Še večji izzivi po letu močno znižane rasti

Turbulentna dvajseta leta 21. stoletja bodo zapisana v zgodovino kot čas, ko so se v svetu v nekaj letih skoncentrirala in realizirala globalna zdravstvena, geopolitična, finančna in podnebna tveganja – če omenimo le nekatera – in močno vplivala na življenje družb in posameznikov. Dogodki zadnjih let s pandemijo, zvišano inflacijo in drugimi posledicami ruske agresije v Ukrajini ter nazadnje s katastrofalnimi ujmami, so tudi k nam prinesli šoke za prebivalstvo in gospodarstvo.

Posledično je bila (in je še) sanacija posledic nepredvidenih dogodkov tudi prioritetna naloga zadnjih dveh vlad. Izjemne razmere, ki se vrstijo kot po tekočem traku, pomenijo tudi velike dodatne izzive za javne finance, za normalno financiranje družbe in njenih podsistemov. To še posebno velja za podnebna tveganja, ki so bila še pred kratkim pripoznana kot nekaj, kar bo svet doletelo šele dolgoročno, v prihodnjih desetletjih.

Da je (in bo) avgustovska naravna nesreča tudi »izjemen makroekonomski in javnofinančni šok«, zdaj razumljivo opozarja tudi fiskalni svet kot poklicani varuh javnih financ. In samo pritrdimo lahko njegovi ugotovitvi, da je to tudi dodatni razlog, da v srednjeročno proračunsko načrtovanje bolje vključimo analizo tveganj. Ta bi verjetno pokazala, da bi morali zaradi majhnosti in geografskih danosti Slovenije in pogostega pojavljanja naravnih nesreč takoj vzpostaviti poseben namenski sklad, prek katerega bi se lahko odzvali na izredne dogodke.

Posebno presenečenje, če ne kar šok, je ta teden prinesla novica o rekordno navzdol popravljeni rasti lanskega bruto domačega proizvoda, ki jo je po reviziji objavil državni statistični urad. Če je do četrtka veljalo, da smo lani dosegli skoraj »tigrovsko«, 5,4-odstotno gospodarsko rast, novi podatki kažejo, da se je naš BDP povečal za le 2,5 odstotka, torej za več kot pol manj. Tako velikega popravka pri nas še nismo imeli, pomeni pa, da je slovenski gospodarski stroj lani tekel na precej nižjih obratih, kot je pokazala prva, februarska ocena državnega statističnega urada. Da je zagata še večja, je bila naša lanska rast celo nižja od povprečja evrskega območja, kar tudi ne more biti v čast obema vladama, ki sta nam lani vladali.

Statistiki zdaj pojasnjujejo, da sta najpomembnejša vzroka za enormni popravek uporaba različnih podatkovnih virov in vmesna visoka inflacija, nas pa zanimajo predvsem posledice. Koncept bruto domačega proizvoda sicer ni idealen, ko gre za merjenje blaginje ljudi, je pa pomemben tudi pri merjenju zadolženosti držav. V ulomku, ki meri primanjkljaj oziroma javni dolg v BDP, je naš za dve milijardi evrov nižji BDP v imenovalcu avtomatično povečal deleža primanjkljaja in slovenskega javnega dolga v števcu. Skratka, od četrtka je Slovenija statistično nekoliko revnejša in hkrati relativno nekoliko bolj zadolžena, kot je veljalo do zdaj. Finančni trgi in bonitetne agencije, tega k sreči (še) niso zaznali, vsekakor pa bi morali v prihodnje poskrbeti tudi za natančnejše statistično poročanje – v prid še naprej ugodnega zadolževanja države.      

Ob omenjenem velikem statističnem popravku lanskega BDP so bili presenečeni tudi na Uradu za makroekonomske analize in razvoj (Umar). Na Umarju bodo do sredine septembra pripravili novo, jesensko napoved gospodarskih gibanj za letos in prihodnje leto. Ta bo podlaga za pripravo državnih proračunov za prihodnji dve leti, ki ju mora vlada sprejeti do konca tega meseca, hkrati pa bo tudi prvi indikator makroekonomskih in javnofinančnih posledic naravne nesreče.

Če so v vladi finančne posledice ujme v prvih dneh ocenjevali še na razmeroma nizkih 500 milijonov evrov, se ob razdejanju na poplavljenih območjih omenja najmanj desetkrat večja vsota. Kot celotni strošek sanacije in obnove se omenja znesek od pet do sedem milijard evrov (približno devet do 12 odstotkov BDP), ki bi ga letos in v nekaj prihodnjih letih zbrali iz različnih virov, tudi s pomočjo ta teden sprejetega rebalansa letošnjega državnega proračuna. Ta bo seveda le prvi najnujnejši korak pri proračunskem financiranju obnove.

Jasno je, da mora biti zdaj na prvem mestu solidarnost in pomoč ljudem, še posebno tistim, ki jih je ujma najbolj prizadela. Pri načrtovanju, kako nadaljevati, kje zbrati vire ter kam in kako prioritetno usmeriti milijarde za obnovo, pa tudi iz strokovnih krogov prihajajo opozorila, da si Slovenija ne more še enkrat privoščiti nepremišljenega ravnanja kot med pandemijo, ko smo porabili približno pet milijard evrov in precej povečali javni dolg – za na koncu precej majhen makroekonomski učinek. To zadnje zdaj dokazuje tudi močno navzdol popravljena gospodarska rast v lanskem letu.

Že prihodnje leto bodo začela veljati fiskalna pravila in pretekle izkušnje nam kažejo, da so lahko zelo neusmiljena do manjših držav. Naravna nesreča velikega obsega, kot je naša letošnja ujma, načelno sicer sodi med tako imenovane »enkratne dogodke«, ki se pri izračunavanju kazalnikov spoštovanja fiskalnih pravil ne upoštevajo. Slovenija prihodnje leto tako lahko računa na javnofinančni odpustek pri bruseljskih birokratih. Že leto pozneje, leta 2025, bo verjetno precej težje. Imperativ je, da pri pomoči in obnovi države dosežemo kar največji učinek s čim manjšim povečanjem javnega dolga. Zato morajo Golobova vlada in drugi odločevalci poskrbeti za povezane, ciljno in natančno usmerjene ukrepe, z učinki, ki bi upoštevali individualne posledice ujme za vsakega posameznika, podjetje ali občino.

Hkrati izredne razmere ne bi smele biti zaslomba ter opravičilo za populistično in premalo premišljeno ukrepanje na področju davkov. Pritiski na proračunske prilive se bodo gotovo povečevali, tudi zaradi poslabšanih makroekonomskih razmer in nižje rasti. Vladi je spodletela že pompozno napovedana davčna reforma, zdaj napake ne sme ponoviti. Prevelika in neustrezna javna poraba brez razmisleka se nam lahko maščuje. Kot rečeno: časi so pač taki, da si v obdobju prihodnjih treh ali štirih let ne moremo še enkrat privoščiti obsežnega javnofinančnega ukrepanja, ki bi se končalo z velikim primanjkljajem in javnim dolgom – ter zelo kilavo gospodarsko rastjo.