(Komentar) Kaj mi težite s to prekleto Jugoslavijo

Moram nekaj naredit sama s seboj/ker zdaj prihaja čuden čas/ne vem kaj prinaša/ampak nekaj zagotovo/vonjam. Tako v pesmi kaj mi težite s to prekleto jugoslavijo zapiše pesnica in prozaistka Nika Šoštarič (2001). V sezoni 2021/2022 se je predstavila v rubriki Mlado pero, ki v Delu vsak zadnji torek v mesecu odpira prostor za literaturo in literarno kritiko mlajših generacij.

V rubriki, ki se razpenja čez poezijo, prozo in dramatiko ter z današnjim dnem vstopa v peto sezono, se je do zdaj predstavil širok nabor mladih avtoric in avtorjev, katerih raznovrstne pisave so prinašale uvid v prihodnost slovenske literarne produkcije. Prihodnost, pravim, kajti gre za generacije, ujete v nekakšen medčas, medprostor, stisnjene med pripovedi o čudoviti preteklosti in porozne obljube o znosni prihodnosti.

V pesmi kaj mi težite s to prekleto jugoslavijo Nika Šoštarič zapiše tudi: jugoslavija je zgodba mojih starih staršev/mojega dedka in moje babice/niti ne več mojih staršev/ona dva sta samo živela posledice/krivico/in postala obljubljena generacija/generacija/ki so jim govorili naj se učijo/naj bodo pridni/in potem bodo po faksu dobili službo/bili so generacija s prihodnostjo/generacija z načrtom/generacija ki ji je bilo omogočeno/svoboda/enakost/bratstvo/ali kako že.

Do besed čutim odgovornost, vsaka ima zame veliko težo

Slednje odmeva tudi v besedah pesnice Doroteje Drevenšek (2005), ki odpira sezono 2024/2025 ter v pesmi stvari se razvijajo počasi zapiše HVALA VSEM GENERACIJAM PRED MANO/da me učijo, da je že od nekdaj vse v razsulu.

Prihodnost, pravimo, ko ponavljamo, da na mladih svet stoji, a se pri tem vse preredko zavemo, da lahko stojijo le na tem, kar jim je dano, omogočeno, na tem, kar jim je zapuščeno, vse preredko pa se zavemo tudi, da je svetla prihodnost za številne stvar – preteklosti. Literatura mlajših generacij je, če nekoliko nehvaležno posplošimo, nemalokrat literatura, umeščena v zdaj, v danes in zato oropana številnih predstav in idealov, a uporna, drzna, kot burja močna, kot burja polna zanosa in spremenljivosti. V časih, polnih negotovosti, daje nemalo odgovorov na vprašanje, zakaj in kako sploh pisati – in s tem tudi, kako živeti, kako zreti čudnemu času v obraz.