»Kaj bo zraslo iz peskovnika ...«

»... polnega prekratkih hlač? Koga bo ubila zibelka, svet pokvarjenih igrač.« Ta del besedila popevke Zadnja večerja, ki jo je napisal Zoran Predin in jo skupaj z Lačnimi Franzi uglasbil ob melodiji himne nekdanje Sovjetske zveze, se mi rada prikrade v glavo, ko opazujem odraščanje naših otrok.



Iz našega peskovnika je zraslo že marsikaj. Zrasli so dobri in slabi, pametni in neumni, talentirani in netalentirani, ubogljivi in nagajivi ... Kakšni ljudje bodo rasli iz našega peskovnika, je odvisno predvsem od nas, nekakšnih hišnikov vrtca, ki skrbimo za vzdrževanje peskovnika, polnega prekratkih hlač. Ob razpravi o tem, kako nadarjena je Slovenija za ohranjanje talentov, se moramo pogovoriti tudi o značaju ljudi, ki odraščajo v našem peskovniku.

V peskovniku, iz katerega je zrasel 19-letni košarkarski zvezdnik Luka Dončić ali mladi profesor Jure Leskovec, sta zrasla tudi vojaka, ki sta pripeljala tovornjak Slovenske vojske, poln streliva v Nemčijo in šla spat v hotel. Med spanjem so jima ukradli dva tisoč nabojev, in kot vse kaže, bosta kronska krivca za novo blamažo vojske zgolj vojaka in njun neposredno nadrejeni. Prav je, da vojaka in njun nadrejeni odgovarjajo, saj je izginilo dva tisoč nabojev, naboji so namenjeni ubijanju in z ubijanjem ni šale.

Ni pa prav, da se kaznovanje za krajo ustavi na dnu hierarhične piramide v vojski. Nekdo je vendar napisal in blagoslovil neki pravilnik, po katerem je poveljnik nesrečna vojaka lahko poslal spat v hotel brez ustreznega varovanja za strelivo, s katerim dober strelec lahko pobije več sto ljudi. Hkrati pa je kazen za vojaka lahko koristna kot simbolno sporočilo nam in našim otrokom: če boš vedno do vejice natančno ubogal ukaze in upošteval pravilnike, boš morda obdržal službo, naklonjenost učitelja, staršev in sorodnikov, ni pa nujno, da boš ravnal prav.

Če bi vojaka ravnala na svojo roko in poskušala tovornjak parkirati na dvorišču kakšne zastražene nemške vojašnice ali celo noč prebila v tovornjaku, zdaj nihče v Sloveniji ne bi vedel za njuno smolo, ker kraje sploh ne bi bilo. Za vojaka morda res nekoliko neortodoksno ravnanje mimo ukazov, ko bi se sama znašla, bi nekdo videl kot inovativno. Toda ni vsako ravnanje po pameti že inovacija, pravi jezikoslovka in uspešna podjetnica Deana Jezeršek.

Jezerškova je zrasla v istem peskovniku kot vojaka, ki sta upoštevala ukaze. Morda vsega nista upoštevala čisto dosledno, morda bi bolje ravnala, če bi se spomnila, da imata pred hotelom nevarovan smrtonosen tovor. Svet se je spremenil, peskovnik je ostal isti, morda je čas, da se spremenijo tudi pravila igre v peskovniku. Od nas je odvisno, ali bodo iz peskovnika prihajali le ubogljivi črkobralci ali pa bomo dali prostor tudi tistim, ki ravnajo po svoji pameti in znajo prevzeti odgovornost.