Janez Janša škodi tudi sebi

Na državnozborskih klopeh se bo do septembra nabiral prah. Pred odhodom na parlamentarne počitnice so se izvoljenci ljudstva ukvarjali predvsem s sprejemanjem ukrepov zaradi epidemije, politični prostor pa je zaznamovalo oblikovanje nove koalicijske večine.

Desnosredinska koalicija, predvsem njena najšibkejša člena, SMC in Desus, sta od zdaj deležna napadov, ki se bodo jeseni nadaljevali. Njen najtežji del bo v parlamentu sprejemanje rebalansa proračuna. V državno blagajno naj bi se letos namreč nateklo 10,8 milijarde evrov, a do zdaj številka na prihodkovni strani ni presegla 4,5 milijarde evrov in izpada prilivov zaradi posledic krize ne bo mogoče nadomestiti.

Ob tem se pričakovanja glede državne pomoči tudi za prihodnje velika, koalicija pa bo morala zagotoviti finančna sredstva tudi za bonbončke, da bo lahko mirila nemir na terenu, s katerim se zaradi sodelovanja v vladi Janeza Janše spopada predvsem predsednica Desusa. O enem, težkem sto milijonov evrov – izredni uskladitvi pokojnin ne glede na gospodarsko rast – so se prvaki vladnih strank že dogovorili.



Ali bosta SMC in Desus zmogla ostati v koaliciji, je odvisno od Janeza Janše, od na primer vztrajanja pri sprejetju medijske zakonodaje, kot si jo je zamislil, in ne nazadnje tudi od njegove komunikacije s svetom okoli sebe, s katero razburja partnerje, predvsem pa njihov teren in s tem dejansko škodi tudi sebi.

Prizadevanja za razbitje koalicije in padec vlade ne bodo ponehali – nekateri jih bodo upravičevali s strahom pred totalitarno državo, ki da jo želi Janša, drugi bodo za takimi opozorili skrili strah pred izgubo moči, ki se dogaja s pospešenim kadrovanjem desnih v javni upravi in prevzemanjem ključnih funkcij v državnih podjetjih.

O konstruktivni nezaupnici, mokrih sanjah opozicije, ni vredno izgubljati besed ali, kot je dejal predsednik države, dobro bi bilo, če bi sedanji vladi obstajala jasnejša alternativa. Te za zdaj ni. Marsikateri poslanec je namreč talec vprašanja svojega socialnega položaja v prihodnje, a bolj kot z obsojanjem bi se bilo treba ukvarjati z vprašanjem negativne kadrovske selekcije v politiki, ki jo razkriva dejstvo, da je bil med poslanskimi kandidati vsak peti brezposeln ali upokojenec, skoraj 40 odstotkov pa jih je imelo srednjo ali nižjo izobrazbo.