Iz Wuhana z ljubeznijo

»Še nikoli ni bilo toliko znanja o našem neznanju.« Tako je dogajanje, povezano s koronavirusom, v intervjuju za Frankfurter Rundschau povzel 90-letni nemški filozof Jürgen Habermas. In ne glede na to, kako težak prizvok ima ta ugotovitev, je v njej pravzaprav veliko optimizma.

Končno smo se spopadli s spoznanjem, koliko tega ne vemo. Najprej o virusih, nato o naravi nasploh, predvsem pa o nas samih. Ne glede na to, kako se imenujemo, ali smo Evropejci ali Kitajci, Newyorčani ali Wuhanci, se srečujemo z negotovostjo, ki je postala naša skupna nova stvarnost.

Še vedno ne vemo, kaj vse se je v Wuhanu dogajalo v minulih 76 dneh, in tudi ne, kako se bo to veličastno mesto vrnilo v življenje. Tudi tega ne, kakšne ekonomske posledice bo to imelo za vse nas. Ne vemo, kdaj bomo spet potovali, in tudi ne, kdaj bomo spet objeli svoje otroke, vnuke, prijatelje ...



Najmodrejši in najbolj izobraženi ljudje v teh dneh ponavljajo tisto, zaradi česar jim je treba še najbolj verjeti: »Ne vemo.«
Prav v tem priznanju se namreč skriva obljuba, da se resno ukvarjajo s problemi in da temeljito razmišljajo o posledicah. Vsi, ki so tistega dne, ko so v Wuhanu uvedli karanteno, trdili, da zelo dobro vedo, kaj se dogaja, kako zelo je to kitajsko mesto oddaljeno od nas, kaj (ne) čaka Evropo in Ameriko, si zdaj lahko vzamejo trenutek za razmislek. Nekaj minut za ponižnost.

Nekaj mesecev za skrušeno pregledovanje vsega, kar naj bi že imeli v mezincu, in za odprtje največjega poglavja v učbeniku življenja: velikanskega univerzuma neznanih stvari.



Veselimo se z Wuhanom, da je za njegove prebivalce najhuje minilo. Upajmo, da je res tako. A prisluhnimo pozdravu, ki nam ga pošilja to mesto. Že dolgo nam vzklika en sam stavek: Nad vsem mora biti svoboda, da se pove resnica! Doktorja Li Wenlianga so razglasili za »padlega mučenika«, ker je poskušal svetu sporočiti, da se je pojavilo nekaj zelo nevarnega, o čemer ne vemo skoraj ničesar.

Kako se v prihodnje spopasti z neznanjem? Svobodno, ustvarjalno, ponižno. In, vsekakor, realno. Vemo namreč, da letošnje poletje ne bomo potrebovali kreme za zaščito pred soncem. Ne vemo, kdaj bo končno narejeno to cepivo. Mar ni že to dovolj, da se politiko, kapital in vso energijo končno obrne v edino pravo smer?