Igre brez meja in pravih vprašanj

Javno šolstvo je dobrina, ki potrebuje vso skrb. Strokovno, kadrovsko, infrastrukturno, denarno. A v Sloveniji se že dolgo ne sprašujemo več, ali naše javno šolstvo še vedno odgovarja na izzive časa. Ne sprašujemo se, kakšno javno šolo želimo in koliko denarja potrebujemo zanjo. Vztrajno gledamo stran, ko učiteljem iz leta v leto znižujemo avtoriteto, puščamo starše v zbornico, učitelje obremenjujemo z birokratskim delom in se za njihove pripombe ter predloge ne zmenimo.

Začudeni smo, zakaj imamo vse več otrok s posebnimi potrebami in zakaj smo slabo funkcionalno pismeni, resno pa se problema ne lotimo. Kljub nekaterim negativnim trendom in kazalnikom živimo v sladkem prepričanju, da je naše javno šolstvo eno najboljših na svetu, dovolj konkurenčno in učinkovito, pluralno in ideološko povsem nevtralno ... In da k temu ni kaj dodati.

Zato imamo očitno dovolj časa, volje in denarja, da že nekaj let pišemo te in one predloge novel zakona o organizaciji ter financiranju vzgoje in izobraževanja, s katerimi bi morali uresničiti odločbo ustavnega sodišča in urediti financiranje javnega programa, ki ga izvajajo v zasebnih osnovnih šolah. O tem, ali predlagane novele res uresničujejo odločbo ustavnega sodišča, se ne strinjamo, kot se ne strinjamo o odločbi sami in je zato ne spoštujemo, kompromisa ne zmoremo, raje se preglasujemo. In tako naprej.

V Sloveniji deluje 455 matičnih osnovnih šol, šest je zasebnih. Za te namenimo 0,66 odstotka vsega denarja za osnovnošolsko izobraževanje. Stroški, ki so nastali pri spreminjanju ustrezne zakonodaje, bi že zdaj pokrili nekaj let financiranja obveznih in razširjenih javnih programov zasebnih osnovnih šol, z voljo in energijo pa bi po koreniti evalvaciji javnega šolstva že sprejeli vse potrebne spremembe. In s tem okrepili kakovost javnega šolstva.

A v resnici ne gre za denar. Kot ne gre za ubranitev javnega šolstva. Vprašanje financiranja zasebnih šol je pri nas nič drugega kot ideološko vprašanje. In šola sama očitno še vedno tudi ideološki aparat države. Odločitev v državnem zboru to spet dokazuje. In prav zato zgodbe na to temo še zdavnaj ni konec.