Genocid kot politična taktika

V dveh mesecih trajanja prekinitve ognja je izraelska vojska serijsko kršila dogovor s Hamasom: ne le s stalnimi napadi z brezpilotniki, v katerih je bilo po 19. januarju, ko je prekinitev ognja začela veljati, v Gazi ubitih okoli 150 ljudi, temveč tudi z vnovično uvedbo popolne blokade dostave humanitarne pomoči in drugega, za preživetje izčrpanega, bolnega in globoko travmatiziranega prebivalstva ključnega blaga.

Izraelski peklenski načrt za Gazo

Izraelske oblasti so po izteku prve faze dogovora o prekinitvi ognja z vsako potezo in izjavo pokazale, da jih trajno premirje na območju Gaze še zdaleč ne zanima. Za nadaljevanje genocida so ob novi pošiljki orožja dobile tudi soglasje Bele hiše, katere vladar v porušeni enklavi – seveda po izgonu palestinskega prebivalstva – vidi priložnost za gradnjo riviere in s tem le še stopnjuje neomajno ameriško podporo izraelskemu genocidu.

Ko so ameriška vojaška letala v nedeljo napadla cilje v Jemnu, je postalo jasno, da bo Izrael prej ali slej znova sprožil val brutalnih napadov na Gazo – to je bil ne le simbolni konec pretvarjanja, da kdor koli v Tel Avivu in Washingtonu sploh razmišlja o čem drugem kot o končni rešitvi palestinskega vprašanja. Obenem pa je bila to jasna napoved, da se na seznamu tarč utegne spet znajti Iran, sicer nesporni podpornik jemenskih hutijevcev.

Netanjahu manipulira z usodo prekinitve ognja

Več kot 400 mrtvih civilistov. Med njimi mnogo otrok. Pobite celotne družine. V 51 minutah, kolikor je trajal napad. Novi evakuacijski nalogi. Za vojnega zločinca Benjamina Netanjahuja so prebivalci Gaze dobesedno le mrtva teža. Enako velja za usodo izraelskih talcev, ki so v ruševinah Gaze še vedno v rokah Hamasa in Islamskega džihada – njegovega boja za politično preživetje. Preživi lahko namreč le v vojni. A ne zato, ker je vojne začel, ampak zato, ker jih izgublja.

Genocid kot politična taktika. Množični poboj civilistov kot gesta hladnokrvnega cinizma. Razčlovečenje kot vsakdanjost. Benjamin Netanjahu – z vsemi trumpi in putini vred – kot zlati standard politika današnjega časa. Dejansko – duh časa.

Posnemovalci nestrpno čakajo v dolgi vrsti. Ni dvoma, da bodo kmalu dobili svojo priložnost. Duh časa, v katerem od ostankov mednarodne skupnosti, institucij in konvencij niso ostali niti ostanki, je namreč njihov zaveznik.