Fanfare za Grčijo

V EU je pojem zgodovinskosti že postal razvrednoten, saj odločitve, ki so v evropski politiki razglašene za prelomne, prepogosto sledijo druga drugi. Tudi glede konca zadnjega rešilnega programa za Grčijo, ki je bil sprejet v dramatičnih časih leta 2015, ko je Aleksis Cipras – najprej v navezi s finančnim ministrom Janisom Varufakisom – na veliko hazardiral in poskušal izsiljevati upnice, se bo moralo še pokazati, ali bo res prelomnica v dolgi protikrizni bitki, ki traja že dlje kot osem let.

Predvsem zato, ker je celotno slovo od programa v znamenju olepševanja in razglašanje konca krize v spremstvu retoričnih fanfar poveličevanja. Res je, da so vsaj na papirju in v statistikah opazna pozitivna gibanja. Stopnja brezposelnosti v Grčiji se znižuje (počasi), gospodarstvo spet raste (počasneje od evrskega povprečja). Tudi proračunska gibanja so boljša. Levičarsko-nacionalistična Ciprasova vlada je izpolnila vse varčevalno-reformne zahteve in ob koncu dobila še nekaj dolžniških razbremenitev.

Kljub temu je položaj po velikem krčenju gospodarstva v kriznih letih težak in Grčija doživlja depresijo, ki je neprimerljiva s katerokoli drugo nekdaj krizno članico. Nizka konkurenčnost in premalo naložb preprečujeta pravi preboj iz krize. Videti je, da množična brezposelnost, slabo delujoča uprava, ranljivost pokojninskega sistema, prevelik obseg toksičnih posojil v bankah, visok dolg in drugo onemogočajo želeno normalizacijo.



Iz države se je v kriznih letih izselilo več sto tisoč ljudi, kar samo po sebi zavira razvoj v prihodnjih desetletjih. Ena od težav je, da sprejete reforme učinkujejo šele na daljši rok. Zato upnice skrbi, kaj bo grška vlada začela delati po koncu programa, ko institucije, ki so se nekdaj imenovale trojka, ne bodo več imele neposrednega vzvoda za pritisk na Atene. Tveganje je, da bodo, še zlasti v predvolilnem času, poskušali neprijetne ukrepe ublažiti in se prikupiti volivcem.

Nikomur ni mogoče očitati, da po dolgih letih žrtvovanja in rezov pričakuje manj pritiska. Kljub temu upnice pogrešajo resno grško razpravo, kaj je sploh pripeljalo do tega, kar se je zgodilo konec prejšnjega desetletja. Za razmere, ki so povzročile, da so imeli leta 2009 primanjkljaj v višini 15 odstotkov BDP in da so z zvijačami prikrivali razsežnost težav, ne morejo biti odgovorne tuje banke, vlada v Berlinu ali bruseljska birokracija.

Nauk grške drame - politične avanturiste čim dlje od vladnih soban

V prihodnjih letih vztrajanja Grčije na reformni poti in odgovornega gospodarjenja na področju javnih financ ne bi več smeli obravnavati kot tuji diktat, temveč kot ravnanje v lastno korist. Nauk grške drame zadnjih let – ne samo za Grčijo – je, da je bolje, če politični avanturisti, kakršen je Varufakis, ki je kot finančni minister s svojim ravnanjem in izzivanjem trka z upnicami pripeljal državo na rob brezna, ostanejo čim dlje od vladnih soban. V boju z grško krizo je bilo narejenih še veliko nepopravljivih napak.



Pri reševanju Grčije bi po dolgih letih kriznega menedžmenta Unija morala pripraviti celovit načrt gospodarske prenove, ki ne bo temeljil na iluzijah. Dolžniško stanje in obveznosti do drugih članic so že tako tolikšni, da bo ukvarjanje s Helensko republiko trajalo še dolga desetletja. Če ob izbruhu krize, ko je bilo treba v nepredvidljivem položaju odločitve sprejemati dobesedno čez noč, diagnoza krize ni bila najbolj točna, je osem let pozneje čas za premišljeno ravnanje.

Grška kriza in njene posledice so na več ravneh eden najbolj črnih delov povojnega evropskega povezovanja. Vodilo bi moralo biti: nikoli več!