Etikete

»Nobenih posebnih potreb nimam. Tako kot ti rada slišim,« me je prizemljila med srebanjem limonade. V hrupu kavarne sva stikali glave, da bi se čim lažje slišali in razumeli, odpirali usta na široko in govorili na glas. Prilagodili sva se okolju, tako kot se od nas pričakuje. Predstavnici dveh generacij s precej podobnim pogledom na življenje, pa v nečem vendarle različni. Ona s polževim vsadkom nad desnim ušesom, jaz slišeča od rojstva. Jaz, ki sluh jemljem kot nekaj povsem samoumevnega, in na drugi strani ona, ki dobro ve, kako je živeti v popolni tišini. Ni prijetno.



»Sluh je tisto, kar me definira. Ne znam in nočem si predstavljati, da bi zaradi gluhote izgubila delo, neodvisnost, svobodo,« je bila kristalno jasna. Na srečo je medicina že tako napredovala, da rešuje tisto, kar se je še pred desetletji zdelo nemogoče. A tudi medicina ni vsemogočna – ne more na primer rešiti etiketiranja, h kateremu se tako neznansko radi zatečemo. Ne zmore »zdraviti« nekaterih fobij, nestrpnosti, privoščljivosti.



Ljudje se menda bojimo stvari, ki jih ne razumemo. Pa včasih ni treba prav dosti, da se preselimo v kožo nekoga drugega. Samo dovolj močne slušalke si lahko nadenemo in nekaj ur poskušamo preživeti v popolni tišini. Posebna očala nam lahko vzamejo vid, če smo dovolj pogumni, da si jih nataknemo na nos. Preizkusila sem to in verjemite mi, ni prijetno. Še več, grozljivo je in jemalo mi je dih. Ta strah, ko si (čeprav zavestno in vedoč, da bo hitro minilo) povsem odvisen od tuje pomoči, zareže v kosti.

Zato se pogosto zavestno opomnim, tako kot mi je predlagala ona, medtem ko je mirno srebala limonado – ni konec sveta, če moram nekomu stvar trikrat ponoviti, ker me ne sliši. Ni svetovna katastrofa, če mu nato nekaj stavkov napišem. Ne bo me konec, če se umaknem s poti možakarju na invalidskem vozičku – ker za nekatere to ni nekaj samoumevnega, tudi to sem žal že doživela. Ker on nima posebnih potreb. Iste ima, kot jih imam sama – rad se premika. Ne etiketirajmo. Poslušajmo. Poskušajmo razumeti. Sprejmimo.