Estetika pobijanja

Uradni razlog za sobotni napad »zahodnih zaveznikov« na cilje sirskega režima je bila domnevna uporaba kemičnega orožja v Doumi, predmestju Damaska, od koder so se po nekaj letih prejšnji ponedeljek umaknili pripadniki islamistične milice Jaiš al Islam.

V argumentaciji napada se skriva nekaj globoko bizarnega, celo patološkega. In to je bilo v dosedanjih analizah bolj ali manj spregledano.

Tu ne govorimo o dokazih, kdo je v Doumi dejansko uporabil kemično orožje, o katerih so za zdaj vsi le govorili, pokazal pa jih ni še nihče - ne Washington, ne Pariz, ne Moskva. Tisto, kar je ob možnosti poslabšanja že tako strahotno tragičnih razmer v Siriji, kjer vojna divja že sedem let in en mesec, najbolj bizarno, patološko in srhljivo, je postavljanje »rdeče črte« med uporabo kemičnega in »konvencionalnega« orožja.

Če nekdo - sirska oblast, uporniške skupine, (vele)sile, teroristi, plačanci, tuje vojske - za pobijanje in uresničevanje svojih geostrateških ciljev uporablja navadno orožje, torej letalske bombe, rakete, granate, strelivo, topništvo in, denimo, tanke, s tem očitno v očeh samooklicane mednarodne javnosti ni nič zares narobe. Če zaradi uporabe navadnega orožja umre skoraj pol milijona ljudi, prav tako ne. Če so zaradi uporabe navadnega orožja izbrisana celotna mesta in je opustošena celotna država (oziroma države), lahko še naprej mirno spimo.

Ni problem pobijanje. Ni problem klanje. Ni problem bombardiranje. Problem je, očitno, kako se to počne. To ni vprašanje etike. To - neznosna lahkost ubijanja in ničvrednost življenja, je vprašanje - estetike.

Je to sporočilo, ki nam ga ponuja vojaško posredovanje Združenih držav, Velike Britanije in Francije in tudi vodilnih slovenskih politikov? Kdo smo? Kaj smo?