V nadaljevanju preberite:

Velika zmagovalka Natovega vrha v Madridu je – Turčija.

Da bo tako, je bilo jasno v trenutku, ko je turški predsednik Recep Tayyip Erdoğ​an pred tremi meseci dejal, da bo Turčija ob napovedanem vstopu Finske in Švedske v atlantsko varnostno povezavo uporabila pravico veta (nove članice morajo podpreti parlamenti vseh držav članic).

Turčija, ki ima drugo največjo vojsko v Natu in iz leta v leto močnejšo orožarsko industrijo, se je z rusko agresijo na Ukrajino zaradi geopolitike, energetike in ekonomije znašla v hudem precepu. Pred začetkom vojne je bila Ankara v dobrih odnosih tako z Moskvo kot s Kijevom. Ko je Vladimir Putin sprožil ofenzivo, se je Turčija takoj postavila v vlogo mediatorke – to ji je omogočila geografija.

Za Turčijo je bila ohranitev dobrih odnosov z državama v vojni namreč eksistencialno pomembna: še posebno v času hude gospodarske in finančne krize, ki je v zadnjih dveh letih dodobra porušila mit o turškem gospodarskem čudežu in načela avtoritarno, nedemokratično vladavino Erdoğana in njegove Stranke pravičnosti in razvoja (AKP).

Vojna v Ukrajini je Turčiji dala priložnost, da se kljub resnim težavam na domačem igrišču usposobi na mednarodnih igriščih. Napovedana širitev Nata je bila za Erdoğ​ana »zicer« – priložnost, ki je niti naključno ne bi smel zapraviti. In je, precej izostren v brutalnosti realpolitike, seveda tudi ni.