Epidemijo 2.0 preživeti s čim manj škode

Da bi razumeli, kakšno škodo bo povzročil drugi val novega koronavirusa, je treba pogledati malo širše iz slovenskega mehurčka. Bolezen lomasti po večini evropskih držav, število okuženih presega dnevne rekorde. Španija bo kmalu imela milijontega okuženca, v Franciji testi pokažejo več kot 30 tisoč okuženih na dan, bolniki iz Nizozemske se, ker je v njihovi državi zdravstveni sistem preobremenjen, zdravijo tudi v Nemčiji, v Italiji je okuženih bistveno več kot v prvem valu, pri nas je vlada danes napovedala 30-dnevno epidemijo. Po drugi strani pa Grki virus dobro obvladujejo.



V prvem valu je bil ključni pokazatelj število okužb. Virusa nismo poznali, zaščitne opreme je kronično primanjkovalo, zatreti ga je bilo mogoče samo z radikalnim zaprtjem (na Švedskem so edini ubrali drugo pot). Radikalno zaprtje je drag ukrep, ki ga bomo odplačevali desetletja.



Zdaj o virusu vemo več, bolnišnice in tudi prebivalstvo imajo zaščitno opremo, to sta dobri novici, slaba pa je, da so ljudje od boja z virusom utrujeni, razdraženi. Ključna pokazatelja sta postala število hospitaliziranih bolnikov in predvsem število hudih bolnikov, takšnih na intenzivni negi. In tu se je pokazalo ozko grlo zdravstvenega sistema. En bolnik s covidom zahteva ekipo ljudi, ki ga zdravijo, in teh ekip je začelo zmanjkovati. To je razlog za razglasitev epidemije, druge po vrsti. Omejitev na 30 dni je opravljena z razlogom, ker sledijo javnofinančne posledice, denimo dodatki.

Zdi se, da so Slovenci, potem ko so začeli zbolevati sosedje, sorodniki, znane osebnosti, drugi val virusa vzeli končno bolj resno in ukrepe – ki so znani dlje časa – izvajajo bolj dosledno, da se zavedanje krepi, dokazuje tudi vse večja uporaba aplikacije #ostanizdrav.

Pričakovati, da bo boj proti virusu izgubil notranjepolitični naboj, ali bolj poljudno, da komentiranje ukrepov ne bo namenjeno rušenju vlade, bi bilo naivno. Kljub temu nam je vsem v interesu, da drugi val preživimo s čim manj posledicami. Razloga sta vsaj dva. Prvi je, da bo izbrisanih manj delovnih mest, drugi pa, da je za blaženje posledic bistveno manj denarja (dogovorjeni evropski denar bo, če sploh bo, na voljo v prihodnosti). Če je v prvem valu vlada lahko velikodušno pomagala, so zdaj viri za pomoč veliko bolj omejeni.