Očarljivo je, kako hitro se širita stroka in »stroka«. Še pred nekaj tedni so se z vprašanji epidemiologije, virologije in zdravstvene statistike ukvarjale le maloštevilne znanstvenice in znanstveniki, ki so po mukotrpnem osnovnem študiju medicine ter nato magistrski in doktorski specializaciji posvetili več let, včasih desetletij, raziskovalnemu delu. V zadnjih nekaj dneh se je njihovo število neverjetno razmnožilo, kot dokazujejo družbena omrežja in spletni forumi. Častni doktorat iz guglanja koronavirusa ima dandanes skoraj vsakdo z dostopom do spleta.

Hobi epidemiologija je, kot kaže, postala zelo popularna tudi pri nas. Podatki z googla kažejo, da je bila še 3. marca 2020 popularnost iskalnega gesla »koronavirus« v Sloveniji zgolj četrtina tiste, ki jo je dosegla le dva dneva pozneje, 5. marca. Takšna rast je sila redka in kaže na visoko nalezljivost. Hkrati, torej, potekata dva bolezenska izbruha. V ozadju prvega je novi koronavirus covid-19 in malo jih je kompetentnih, da bi modrovali o njem. Ampak skupaj z njim poteka še epidemija neoprijemljivih zgodb in fantazem, upanj in strahov, ti pa prav tako krojijo človeško usodo. Čeprav je ta drugi izbruh, ki je povsem družbene narave, posledica prvega, izbruha nove virusne bolezni, zdaj poteka po svojih lastnih pravilih. Viralnost internetnih vsebin o koronavirusu pač ni enaka viralnosti koronavirusa. Je precej večja. Vendar to ne pomeni, da sta epidemiji zdaj neodvisni. Vsebine na spletu vplivajo na ravnanje ljudi v resničnem svetu. Med obema vrstama epidemij, virusno in družbeno, torej obstaja povratna zanka.



Virus je prav tako veliko več kot samo metafora za vsebine, ki se širijo na svetovnem spletu in po družbenih omrežjih. Je načelo njihovega delovanja. Algoritmi, ki se vrtijo v ozadju storitev, ki jih omogočajo facebook, youtube, netflix, instagram in mnogi drugi, temeljijo na idejah, izposojenih iz matematičnih modelov epidemiologije. Le da je logika prav nasprotna tisti, ki motivira medicino. Velikani Silicijeve doline virusov ne poskušajo razumeti, da bi jih zajezili. Pač pa se po njih zgledujejo, da bi čim več ljudem pokazali čim učinkovitejše oglase. Danes že vemo, da ta vidik novih komunikacijskih tehnologij negativno vpliva na politično življenje. Lajša širjenje lažnih novic in spodjeda kulturo političnega dialoga. Zdaj pa bomo lahko ugotovili, ali imajo pomemben učinek tudi na javno zdravje.



Ali drugače, poteka družbeni eksperiment na svetovni ravni. Kaj se zgodi, ko komunikacijska tehnologija, ki se zgleduje po virusih, za predmet svojega interesa vzame izbruh virusa? Eksperiment je šele bolj na začetku in nikakor ni jasno, kaj bo pokazal. Smer in velikost učinka še nista jasna – tako kot je mogoče, da imajo družbena omrežja velik vpliv, se prav tako verjetno lahko zgodi, da je njihov učinek majhen ali celo neobstoječ. Lahko so sila dobrega. Ali pa slabega. To bomo vedeli šele za nazaj.

V teoriji (ali bolje rečeno, v teorijah – kajti veliko jih je in ni povsem jasno, katera je pravilna) lahko najdemo podporo za vse možnosti. V prid velikemu učinku govori sama narava tehnologije. Informacije, resnice in laži, danes v nekaj sekundah obkrožijo svet. V času srednjeveških kug so potovale s hitrostjo ladij, pešcev, konjev in podgan. Da bo učinek družbenih omrežij majhen, pa namiguje zgodovina. Še vsako veliko epidemijo v preteklosti je spremljal vzporeden izbruh laži, govoric, natolcevanj, strahu, sebičnosti in sovraštva. In to ne glede na to, katera bolezen je bila v ozadju (vse bolj se zdi, da je bila, denimo kuga, ki je doletela antični svet, drugačna bolezen od kuge, ki je napadla v srednjem veku, njeno vlogo pa sta v industrijski dobi nato prevzeli kolera in tuberkuloza). Zmeraj so se našli takšni, ki jih je pokopala lastna neprevidnost. Zmeraj so se našli zločinci, ki so poskušali kovati dobičke iz nesreče drugih. Da bo tehnologija prinesla zlo, menijo tisti, ki svojo kritiko družbenih omrežij utemeljujejo v profitnem motivu tehnoloških korporacij. Te da zanima samo, kaj ljudje berejo in delijo naprej, ne pa tudi to, kaj je resnično. Torej da bo tokrat slabše, kot je bilo v preteklosti, saj bodo laži in neumnosti onemogočale pravilne in pravočasne odzive na epidemijo. Nekoč gostilniška omizja niso brala zapisnikov gostilniških omizij z drugih koncev sveta in tam zapisanih neumnosti vzela kot dokaz za pravilnost lastne puhloglavosti. A možen je tudi dober scenarij. Družbena omrežja bodo omogočila hitrejše in učinkovitejše obveščanje in posledično boljše obvladovanje širjenja bolezni.

Eksperiment še traja, med tem pa ni ne konca ne kraja ljudi, ki se na spletu zgražajo nad odzivom drug drugega na koronavirus. Prvi povzročajo paniko, drugi so kriminalno lahkomiselni, oboji so drug za drugega neumni, škodljivi in sebični. V oči ne bode le dejstvo, koliko hobi epidemiologov je pripravljenih staviti svoj ugled, da se epidemiološka stroka moti. Tako je Alberto Allemano, profesor evropskega prava na poslovni šoli HEC v Parizu, 23. februarja 2020 čivknil: »Italijanski drakonski ukrepi za boj proti širjenju koronavirusa so očitni, neodgovoren ČEZMEREN ODZIV, ki poskuša nadomestiti večje pomanjkljivosti in v celoti krši pravila Svetovne zdravstvene organizacije. To ni nobena pandemija.« Reakcijo nasprotne strani je 24. februarja izrazil libanonsko-ameriški finančnik in matematik Nassim Nicholas Taleb: »Nevarno nekompetenten mož, ta Alberto Allemano, povečuje tveganja za vse nas ostale.« Italija je 8. marca sicer sprejela še bolj drakonske ukrepe.

***
Jure Stojan, partner ter direktor raziskav in razvoja, inštitut za strateške rešitve