Deveti krmar

Če ne bo večjih presenečenj, bo Slovenija po Lojzetu Peterletu, Janezu Drnovšku, Andreju Bajuku, Antonu Ropu, Janezu Janši, Borutu Pahorju, Alenki Bratušek in Miru Cerarju danes dobila devetega predsednika vlade, izvoljenega v obdobju parlamentarne demokracije. Kandidat za prevzem funkcije Marjan Šarec je ob kandidaturi najmlajši med vsemi, hkrati pa edini, ki se za funkcijo predsednika poteguje s koalicijo, ki šteje manj kot 46 glasov. Ni prvi kandidat za predsednika vlade, ki se poteguje za premiersko funkcijo, čeprav ni bil relativni zmagovalec volitev. Kljub zelo razdrobljeni parlamentarni sestavi, prepolni drobnih strank, ne gre spregledati, da so po letu 1992 vlado vedno vodili strankarski prvaki, ki so na volitvah zbrali veliko več kot 20 odstotkov glasov. Lista Marjana Šarca je na letošnjih volitvah zbrala dobrih 12 odstotkov glasov, torej nekoliko manj kot Peterletova krščanska demokracija leta 1990.

Brez posebnega tveganja lahko rečemo, da Šarec predstavlja največjo politično neznanko v slabih treh desetletjih parlamentarne zgodovine. Ob vsakem kandidatu za predsednika vlade so opazovalci lahko dovolj zanesljivo vnaprej napovedali, s kakšno zgodbo prihaja. Šarec bi moral svojo zgodbo predstaviti danes. In potem septembra še temeljiteje. Ker je posadka ladje, ki naj bi jo krmaril Šarec, zelo pestra, je še pomembneje, da krmar vnaprej pojasni, kam je plovilo namenjeno. Dovolj jasna napoved smeri plovbe je tisto, kar pričakujemo od današnjega dne. Ko bo septembra znan seznam kandidatov za ministrske položaje, pričakujemo tudi odgovore na vprašanje, kako.

Šarec ima tudi nekaj sreče – danes mu ni treba napovedovati, da rojake čakajo kri, solze in znoj. Kar pa še ne pomeni, da znoja od njega ne pričakujejo rojakinje in rojaki.