Demokratična blagost tonov

Aroganca ne pelje daleč, avtoritarnost še manj, skorumpiranost pa sploh ne sme voditi nikamor. Odstavljeni španski premier Mariano Rajoy je gotovo aroganten človek avtoritarne politične drže, ki ga je na koncu odnesla lastna strankarska skorumpiranost. V finančni aferi Gürtel špansko nacionalno sodišče namreč ni pred nedavnim obsodilo le posameznih konservativnih politikov, ampak je s prstom pokazalo tudi na samo Ljudsko stranko. Posledično so socialisti dosegli glasovanje o nezaupnici in obglavili Rajoya.

Mariano Rajoy je Španijo v zadnjih letih resda vodil skozi različne krize, od finančne do nepremičninske, socialne in zaposlitvene, iz kakšne jo je celo izvlekel, a katalonsko je poglobil do najnižjega dna. S tem je omadeževal špansko demokracijo kot še noben demokrat pred njim. Vlado v Madridu je utelešal s toliko nazadnjaške grobosti, da je kar sam oživil problematični in vse bolj razširjeni izraz »frankističen« ter ga tako »institucionaliziral«. Ni pretiravanje, če zapišemo, da je špansko državo pehal v retorični dualizem državljanske vojne, ko se je bati, da se katalonski independentizem in španski unionizem tudi na terenu vse bolj vročično postavljata drug proti drugemu. A tak je bil njegov namen: identiteta je »hvaležna« tema za sprevrženo zamegljevanje netransparentne, celo skorumpirane resničnosti, kar dobro vedo (skrajni) desničarji tudi drugod po Evropi: v španski soseščini je to pred leti nazorno testiral nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy.

Da je španska tradicionalna levica zaradi afere Gürtel zdaj spodnesla Rajoya in da vajeti države prevzema socialist Pedro Sánchez, je velika uteha vsaj za demokratično higieno. Seveda ne smemo prezreti, da so hoteli predsednika socialistične stranke zaradi poraza na zadnjih volitvah posekati v njegovem lastnem taboru in da je bilo v ozadju včerajšnjega glasovanja veliko političnega trgovanja, recimo, s pragmatičnimi baskovskimi nacionalisti ... – kajti v nasprotnem primeru bi arogantnega predsednika demokratično odneslo veliko prej. Po letih in mesecih vztrajnega zavračanja dialoga z Barcelono in lansko jesen tudi podjarmljenja Katalonije s 155. členom španske ustave bi morala biti nezaupnica na urniku že zdavnaj. Trgovino, ne pa veliko popuščanja je od zdaj pričakovati prav tako v razmerju do Barcelone, ki ji je novi predsednik španske vlade v zameno za včerašnjo podporo obljubil »dialog«, »prenovljene mostove« in »politične rešitve«. Dejal je, da je ob »spoštovanju ustave« pod njegovo taktirko pričakovati takšno Španijo, v kateri se bodo »različna ozemlja čutila narodi«.

Na španski politični tržnici bo v prihodnje vrvelo, barantanja bo veliko, kajti socialisti imajo v 350-članskem parlamentu komaj 84 poslancev, vprašanje je, koliko časa bodo zdržali. A gotovo se bodo pod Sánchezom demokratično ublažili vsaj toni ...