Davčne (ne)gotovosti

Slovenski finančni ministri imajo zanimivo lastnost, da se v zgodovino želijo zapisati z davčno reformo ali vsaj davčno spremembo. Če so bile pred več kot desetimi leti v modi korenite davčne reforme – spomnimo se samo poskusa uvedbe enotne davčne stopnje – smo v zadnjih letih soočeni s poskusi nevtralnih davčnih sprememb. Poenostavljeno povedano, davke na enem področju nekoliko zvišaš, da jih drugje znižaš, končni rezultat pa mora biti blizu nič. Vzrok je preprost: nihče od politikov si ne želi deliti manj denarja. Ker napovedi sprememb in izvedbo le-teh spremljam zadnjih 15 let, lahko suvereno rečem, da je na tem področju sprememb preprosto preveč. Spomnimo: zadnje turbulence pri davkih smo doživljali konec avgusta, ko so sestavljali koalicijsko pogodbo sedanje vlade. Davčne gotovosti ni, posebno za vlagatelje in lastnike kapitala ne, politika ima posebno veselje zviševati ali zniževati stopnjo davka na dobiček (posebnega učinka to po moji oceni nima). Na mizi je predlog, kakšen zakon bo prišel iz parlamenta, bomo še videli. Pri tako »vročih« zakonih se v parlamentu lahko zgodi marsikaj, lahko se vzpostavi ad hoc populistična protikapitalistična koalicija.

Če odmislimo, da politiki odločajo, kdo bo obdavčen bolj – delo ali kapital – lahko rečemo, da davčne gotovosti pri obdavčitvi dela ni, še posebno ne pri obdavčitvi kapitala. Napovedi so še sveže, v prihodnjih dneh bodo sledili preračuni, kdo bo z davčnimi spremembami bolj obdavčen in kdo manj. Nato bodo tudi pogajanja, veliko bo odvisno tudi od odziva javnosti in odnosa do sprememb v preostalih političnih strankah.

Jasno je, da je vlada Marjana Šarca sposobna delovati v obdobju, ko je denarja veliko. Ali bo znala delovati tudi, ko ga ne bo toliko, kot bi si želeli? Poskus uvedbe davčnih sprememb bo test operativne sposobnosti vlade, za zdaj konkretnih rezultatov svojih ukrepov nimajo, zgolj jadrajo v ugodnem vetru.