Da ne bi bilo več prostora za šarlatane

Na ministrstvu za zdravje so si nalogo reformiranja sistema očitno določili tudi na področju duševnega zdravja, saj napovedujejo tudi zakonsko ureditev psihoterapije in strategijo za obvladovanje demence, to je bolezni, ki predstavlja, kot poudarjajo strokovnjaki, največje zdravstveno, socialno in finančno breme v sodobnem svetu, a je še vedno stigmatizirana. Ocenjujejo, da prizadene še enkrat več oseb, kot jih zboli za rakom, v njene raziskave pa se vlaga desetkrat manj.

Zakaj je treba urediti področje psihoterapije? Tudi zato, ker ta poklic pri nas ni reguliran. Prav vsakdo se lahko okliče za psihoterapevta, odpre status samostojnega podjetnika in si oblikuje spletno stran, tudi če ni prebral niti ene knjige na to temo ali pa če je obiskal samo kak »vikend tečaj«. Ljudje, ki se znajdejo v hudi stiski, pa pogosto niti ne pomislijo, da jih nekdo, ki se ima za psihoterapevta, zavaja. Formaliziranje statusa tega poklica in vzpostavitev meril za pridobitev licence naj bi vnesla red, v katerem ne bi bilo več prostora za vikend šarlatane, predvsem pa bi ščitila uporabnika.

Nameni pristojnih so, kot kaže, dobri, nikakor pa ni ta garnitura na ministrstvu prva, ki se je lotila urejanja te zahtevne materije. Drugače povedano, vzrok, da se leta 2023 še vedno pogovarjamo o tem, da je treba regulirati psihoterapijo, ni to, da se do zdaj tega ni še nihče domislil. Najmanj dve desetletji si strokovnjaki s tega področja, med njimi je tudi marsikateri resorni minister, prizadevajo za zakonsko definiranje dejavnosti in njenih protagonistov. V preteklosti so na ministrstvu kot eno največjih ovir prepoznavali »neusklajena stališča in pričakovanja predstavnikov različnih strok, ki so včasih diametralno nasprotna«. Na eni strani so šole, ki samoplačniško izobražujejo za poklic, ki ga uradno ni, na drugi zdravstveni kadri, ki opozarjajo na nujnost diagnostičnih znanj in na ločevanje psihoterapije v zdravstveni mreži od svetovanja zunaj nje, tretji zagovarjajo pogoj osebnostne zrelosti in življenjskih izkušenj. Točk razhajanj je še kar nekaj. Vprašanje pa je, ali bo tej zdravstveni oblasti uspelo preseči stališča interesnih skupin s fokusom in v dobro ljudi, ki potrebujejo pomoč.