Človek kot številka

Kamorkoli se človek danes obrne, povsod naleti na – človeka. Ljudi je nenadoma povsod preveč. Gneča je v obmorskih kopališčih, gneča je v gorah, ob jezerih in rekah. Vtis je, da se je človeška vrsta preveč razmnožila – in statistike mu pritrjujejo.
Povsem razumem, da so čilske oblasti pravkar omejile vstop obiskovalcem na Velikonočni otok, ki je znan po svojih kamnitih skulpturah v obliki človeka moai. Otok je namreč tako kot številne druge turistične znamenitosti po svetu čedalje bolj oblegan, zato so zaradi grožnje lokalnim običajem in okolju sprejeli dnevne omejitve obiska. Lani je na Velikonočnem otoku živelo 7750 ljudi, kar je skoraj dvakrat več – oziroma kakšnih 3000 preveč – kot pred nekaj desetletji.

Z novimi prebivalci prihajajo tudi »običaji s celine«, predvsem pa to škoduje okolju, saj nastaja vse več in več smeti, se pritožujejo na otoku. Za vse skupaj, tako kot še marsikje drugje, krivijo turizem, ki se jim je razcvetel v tem času, a nespregledljivo dejstvo je, da je ljudi tudi drugod po svetu dvakrat več kot pred nekaj desetletji. Tajvan je že pred leti omejil število dovoljenj za obisk – a le za kitajske turiste. Ta omejitev je seveda bolj politične kot okoljevarstvene narave, a dejstvo je, da so posledice demografske eksplozije že vidne s prostim očesom.

Gneča je tudi na našem edinem – blejskem – otoku. Ni čudno, da občina, ki ima le kakšnih tisoč prebivalcev manj kot Velikonočni otok, vsake toliko napove kakšne omejitve, potem pa raje malo dvigne cene. Lani so prvič v zgodovini presegli mejnik milijon turističnih prenočitev, letos so imeli že marca skoraj za petino več obiskovalcev kot lani, kopališče pod Gradom je polno kot kakšna riviera. Le kam bomo z vsemi temi ljudmi, se sprašuje prenekateri domačin. Brez skrbi, nikogar ne bodo zavrnili, čeprav je včasih slišati, kako bi radi sprejemali samo butične goste. A na tiste ne gre računati, saj ne morejo biti hkrati v Švici in še v Sloveniji.

Tisti, ki stojijo v vrstah pred zvončkom želja na Otoku, so predvsem Azijci. Oni so gneče navajeni. Leta 1950 je bilo v Aziji 1,4 milijarde prebivalcev, medtem ko je Evropa štela trikrat manj ljudi. Toda zdaj živi v Aziji že 4,5 milijarde človeških osebkov, v Evropi pa »le« dvesto milijonov več kot sredi 20. stoletja. Je torej kaj čudnega, če na vsakem koraku ugledamo veselega azijskega turista, ki uživa v naši redki naseljenosti.

In še več jih prihaja, ker jih je pač vedno več in čedalje bolje jim gre. Ta naval bo trajal vsaj do leta 2065, ko jih bo, so izračunali demografi, 5,3 milijarde. Potem se bodo na poti upadanja prebivalstva pridružili postarani Evropi. Takrat se bo na tem planetu gnetlo kar 10,3 milijarde človeških osebkov. To bo, če bo, več kot trikrat več, kot je bilo zemljanov leta 1960. Že danes nas je okrog sedem milijard oziroma skoraj trikrat več sredi 50. let prejšnjega stoletja.

Človeška vrsta se je v eni sami generaciji razmnožila prek vseh meja. Starajoče se družbe v luči teh podatkov potemtakem niso edini problem – pravzaprav se kažejo kot rešitev za vse večjo prenaseljenost. Res pa je tudi, da sama prenaseljenost človeške vrste ni tako velik ekološki problem, kot pa je to ideologija družbe blaginje, ki je zasekala v naravo strahovit udarec.

Zaradi nje človek kopiči vse več smeti, in to že vsepovsod; po gozdovih, prepredenih z omrežjem gozdnih cest, veliko boljših kot nekoč, se valijo trume sodobne motorizacije, zmožne pripeljati na marsikateri nekoč osamel vrh; z njega pa hrumijo s kolesi, zmaji ali padali. Polne so reke, jezera in podzemne jame. Ni kotička, kjer ne bi srečali človeka; nekatere planinske poti so tako obljudene, da bi morali ob njih postaviti stranišča, drugače se pohujšanju ob javnem iztrebljanju, ki ga blagodejno sproži strumen korak v breg, ne bo mogoče izogniti.

To pa je tudi vse, kar lahko storimo, medtem ko čakamo, da bo narava sama odplaknila naše probleme s prenaseljenostjo, staranjem in blaginjo vred.