Dvoglavi strah pred mednarodno pozabo

Katalonska politična jesen je spet vroča. Morda bi se po dolgem letu kazenskih preiskav in zdaj, ko na španskem vrhovnem sodišču vendarle prehajajo v novo fazo, lahko v kratkem pokazalo, kakšna usoda čaka katalonske politične zapornike. Pogajanja med uradnima Madridom in Barcelono se stopnjujejo, toliko bolj pospešeno zaradi sprejemanja španskega proračuna za leto 2019. A še prej, prihodnji torek, bodo v Barceloni uradno odprli svet republike, mednarodno telo, katerega naloga bo na tujem promovirati idejo o katalonski samoodločbi.

Pred sedmimi meseci so napovedali, da bo glavni glas in obraz sveta republike v Belgiji živeči nekdanji predsednik Carles Puigdemont. Sedanji voditelj Quim Torra ga je v Waterlooju obiskal pred dnevi, ko so menda dorekli, kako naj bi delovalo in se dopolnjevalo po novem dvoglavo vodstvo. Nasprotniki so osnovanje mednarodnega organa brž označili za blodnjavo.

Pritiski in razbitosti

Barcelona (kljub precejšnji notranji razbitosti) s svojimi potezami naprej močno vznemirja prav tako dodobra razklan Madrid. Recimo: potem ko je vodja Ljudske stranke Pablo Casado v sredo obtožil predsednika španske vlade, socialista Pedra Sáncheza, sodelovanja pri »državnem udaru« v Kataloniji, se je ta odločil pretrgati stike s konservativno opozicijo. Desničar mu je, seveda, brž vrnil, češ, naj raje potrga vezi z nekdanjim katalonskim predsednikom Puigdemontom in kolegom Torro pa še z baskovskim voditeljem Arnaldom Otegijem.



Konservativni politiki je jasno, kdo bi moral biti na čigavi strani: v dobro španskosti, a tudi manjšinska Sánchezova vlada dobro ve, da je (pri potrjevanju proračuna) odvisna od glasov katalonskih in baskovskih poslancev. V domačem političnem pingpongu, ki ga igrajo v prestolnici, je podpredsednica vlade Carmen Calvo nato pozvala Casada, naj se opraviči za neprimerno označevanje premiera za upornika ... V Kataloniji, seveda, dojemajo Sáncheza drugače, prepričani zagovorniki neodvisnosti ga gotovo ne vidijo na svoji strani. A mnogi bi hoteli v njem res prepoznati zaveznika, čeprav se zdi, da je razdalja med njim in Torro v zadnjem času čedalje večja in prevelika, da bi lahko govorili o (vsaj tihi) aliansi.

Dvojna struktura

Zavezništvo je nujno med Kataloncema Torro in Puigdemontom, kakor bi v prejšnji oblastniški postavitvi bolj kot tekmovati morala sodelovati Puigdemont in podpredsednik Oriol Junqueras; sploh ker so Kataloncem obljubili samostojnost in jo potem razglasili ponesrečeno. Dvojna vodstvena struktura naj bi po novem pomenila, da bo predsednik Katalonije deloval predvsem doma in da bo poskusil predsednik sveta republike, kolikor se le da, na tujem naprej razlagati katalonsko problematiko. Potem ko je po dogodkih lani jeseni Kataloniji uspelo mednarodno opozoriti nase, se neredki zdaj bojijo, da bi jo lahko na tujem kmalu pozabili, prav tako katalonske politične zapornike in tiste v eksilu.

Po poročanju Katalonske tiskovne agencije je Puigdemont včeraj nastopil v Ženevi na forumu Crans Montana, kjer se je, med drugim, srečal s predsedniki Armenije, Bangladeša in Lesota. ­Poudaril je, da je čas, da začnemo pravico do samoodločbe dojemati kot orodje za zagotavljanje miru, ne pa da si jo lahko priborijo le tisti, ki se zatekajo k nasilju in nedemokratičnim metodam ­izključevanja.

Kmalu vendarle razplet?

Medtem je včeraj na španskem vrhovnem sodišču po letu dni preiskav vendarle nastopila težko pričakovana faza sojenja 18 preganjanim voditeljem: zaradi dogodkov lanskega 1. oktobra in v dnevih, ki so sledili do razglasitve neodvisnosti. Sedmerici, ki je v eksilu, za zdaj ne morejo soditi ... Brati je razlage, kako naj bi se v nekaj dnevih pokazalo, ali bo tožilstvo vztrajalo pri večdesetletnih zapornih kaznih za obtožence zaradi domnevnega upiranja oziroma zlorabljanja javnega denarja. Samo ob morebitnih umikih obtožnic bodo v napovedani politični trgovini katalonske independentistične stranke menda podprle španski proračun za leto 2019. Katalonski predsednik Torra je prelom na vrhovnem sodišču nemudoma grajal, češ da je samo odsev mržnje do Katalonije, kajti tajming da je nespodoben.

Drugega novembra, ko naj bi tožilstvo dokončno povedalo, pri kakšnih kaznih vztraja, bo minilo leto dni, odkar so nekateri v priporu. Torra se nadeja »odveze« za vse obtožence, če pa te ne bo, je baje pričakovati odpor javnosti, kakršen je svet videl že lanskega oktobra. Podobno tudi iz vseh independentističnih strank pozivajo, da je treba v Španiji končno depolitizirati pravosodje ... Katalonska jesen je vroča in bi se utegnila še pregreti – tudi v Madridu. Ni nepomembno, da se je pred dnevi za katalonske zapornike in prebežnike zavzel voditelj Podemosa Pablo Iglesias, ki je v zaporu obiskal vodjo Republikanske levice Katalonije Junquerasa ter se po telefonu pogovarjal s Puigdemontom: španskega predsednika vlade je zatem pozval, naj vendarle stopi korak nazaj, tudi zaradi proračuna.