Vrnite nam Trontlja in Šprudlšipek Kokto

V starih, torej krutih, sprijenih, enoneumnih časih, je vreme na nacionalni televiziji dovolj resno, prijazno in povsem korektno, predvsem pa dolga leta napovedoval vsem prisrčni Jože Trontelj. Takrat so si odgovorni ljubljanski TV-šefi veliko upali, že ko so samo vremenski TV-program poskušali popestriti z njegovo kolegico Tanjo Cegnar, s precej mladim in nedolžnim glaskom. Vremena so se Kranjcem takrat rahločutno spreminjala, svincu navkljub.

Danes dobimo ob gledanju nacionalke vtis, da so urbanisti zamenjali še dežurne sinoptike. Hkrati pa vsak dan oglašujejo, da bo moralo biti po dveh letih vseh njihovih zamenjav in klanja kmalu konec za prihodnjih 30 let po nenapisanem pravilu: če je Tito lahko vladal 35 let, mora tudi Twito najmanj toliko! Prednost jajčne revolucije je, da človek ni suženj TV-zaslona in ga mirne duše ugasne, ker je življenje zunaj njega očitno lepše. Da pa le ne bi bilo preveč lepo, prosimo Arso, če nam lahko včasih vrnejo vsaj kakega starega sinoptika. Nikoli ne veš, kako sprememba sinoptikov lahko vpliva na vreme. Celo na gledanost, ki strmoglavlja.

Sedanji slovenski TV-krojači so neprimerno bolj neusmiljeni do TV-avditorija, kot so bili v tistih svinčenih časih. V pičlih dveh letih so zamenjali vse, kar se na tej TV zamenjati da. Po mojem mnenju so zamenjali še fikuse, vodovodne cevi in kljuke na vratih. Zato da si ne bi mazali rok s prstnimi odtisi titoistične strahovlade. In da ne bi pili iste vode ali dihali istega zraka, ki menda kvarno vplivata na miselne procese v novinarskih podstrešjih. Dokaz je nedavno pridobljena Odmevna zvezda Sveti Luka, ki je zmogel kanček novinarske upornosti s priznanjem, da si niti pod razno ne želi oglaševanja Uroša Urbanije. Seveda ne, saj bi si celo nepoučeni potem lahko narobe razlagali, da imata Uroš in Luka kaj skupnega. Ma, kje pa!

Vohuni, ki izgubijo voh, so uni

Seveda je treba razumeti tudi Urbanijo, da je oglaševanje sestavni del posla. Kako bi gledalci sicer vedeli, kdo je na čigavi strani! Lepo vas prosim! To velja tudi za oglaševanje referendumov. Precej lepše zveni, če rečeš, da so za razpis referenduma zbrali 157.000 podpisov, kot če poveš po resnici, da je te podpise dalo 52.000 ljudi. Plačaš enega, dobiš tri. Brez napihovanja svoje pomembnosti še avstrijski Kurz ne bi stal tako pokončno, kot je svojih 21 mesecev.

Slovenski pobudniki referendumov bi pol leta po volitvah izvedli še ene mini volitve. Ne bi bilo prvič. Tudi za drugi tir so v enem letu s pomočjo zelo pravičnih in vrhovnih sodnikov izpeljali dva referenduma na isto temo. Nihče jim še ni zaračunal stroškov in škode, ki gre v desetine milijonov, saj bi bil sicer tir zdaj že skoraj zgrajen. Ta matematika je za Janezove pretežka. Pomembneje je, da smo ves čas v vojni, pravi maršal obramboslovec: »Jaz bi se ves čas tepel. Če drugega ni, pride tudi Nika prav! In tudi Jožeta Pučnika bi zamenjal, če se ne bi strinjal z mano.«

Je pa Janezova vlada v predvolilnem hipu omogočila italijanski narodnosti odkup palače Tarsia sredi Kopra in bi lahko bila vsaj po tej plati zgled rimski volkulji. Razpoloženje ob slovesnem podpisu pogodbe za nakup palače v Kopru sta najbolj nazorno opisali imeni dveh akterjev tega nakupa. Prodajalčevo stran je zastopal (Tomaž) Vesel, kupčevo pa poslanec italijanske narodnosti Felice (Žiža). Veseli in felici skupaj, torej. Obstaja pa še tretja, vse manj vidna, novinarska plat medalje. Novinarska ulica OF (Nomen est omen), kakršne ne premorejo nikjer v Sloveniji in tudi ne širše po Evropi, bo poslej opazno okrnjena, manj osvobodilna in manj fronta. Če so bili kolegi do zdaj 60 let v centru dogajanja, bodo poslej (Martin Odlazek pač gre, »odlazi«, stran) na robu mesta. Upamo lahko, da se bodo v Cimosovi poslovni stavbi znašli drugače, kot se je nekoč pomembna koprska avtomobilska industrija.

In Barcolana? Hja, dogodek postaja sumljiv. Ko novinarji sprašujejo udeležence, zakaj prihajajo oktobra v Trst, odgovarjajo zelo enotno: režemo pršut, spijemo kak kozarček, se družimo, šalimo in zabavamo ... Čudni športniki so Trieštini in ti njihovi gostje. In temu pravijo jadranje? Še vedno bolje pršut in teran kot spor o tem, ali prav se piše Barcolana, Barkolana ali Barkovljanka. Če jih res tako skrbi rodoljubni čut, da morajo po vsej sili sloveniti blagovno znamko, zakaj potem ne rečejo Koka Kola, ali na primer Šprudlšipek Kokta? Ne bojimo se mi tujih blagovnih znamk, Slovenija je velika!