Čas je že zdavnaj potekel

Če ne bi bilo vojne, niti povojnih pobojev ne bi bilo. Morda bi še bili poboji, ampak nikakor ne »po-vojni«. Toda eden od naših predsednikov je vseeno šel v Italijo, prijel spoštovanega predsednika Mattarello za roko, da sta se priklonila pred kraško jamo, za katero si niti zgodovinarji niso povsem enotni, kdo in kaj vse je v njej. En priklon je včasih dovolj, da so Italijani razglasili dejanje kot priznanje krivde o genocidnosti slovenskega naroda. En sam napačen priklon tako pomaga obračati zgodovino.

Ko bi človek pričakoval, da bodo po sto letih prebivalci zibelke fašizma obsodili grozote domačih škvadristov, pa celo predsednik Mattarella, ki bi mu bil oče lahko najboljši antifašistični zgled, izjavi, da še ni čas. Na ta način bomo slej ko prej zvedeli, da je v resnici Slovenija pred 82 leti izzvala nemške in italijanske vojake, da jim ni preostalo drugega, kot da se branijo in seveda vkorakajo na Balkan. Približno tako, kot so se Rusi prisiljeni braniti v Ukrajini. Ubogi Nemci, Italijani in Rusi, ker imajo tako genocidne sosede. Še tako spravljiv slovenski predsednik na primorski proslavi ne bi mogel molčati in ne povedati, kar Primorci vemo že 100 let: da je čas za obsodbo fašizma že zdavnaj potekel. Vprašanje pa je, do katere italijanske vasi seže predsedniški glas iz Opatjega sela. V tamkajšnji okolici so same slovenske vasi. In tam blizu je Doberdob, iz stare slovenske narodne znan kot slovenskih fantov grob.

Velik problem so tudi ubogi reveži, ki so izgubili vse, kar se izgubiti da, in ki silijo čez evropske meje. Celo njihovi najbolj trdi nasprotniki nimajo nič proti, če namesto rasno čistih Evropejcev opravljajo najtežja in umazana dela v komunalnih podjetjih, gradbeništvu, na poljih, v turizmu in še kje. Nič ni narobe celo, če jih pred hudo boleznijo operira kak odličen indijski kirurg, ali če kak tujec za našo ekipo zabije kak gol ali koš... Ni narobe to, da se nam ponuja dolga vrsta pridnih rok, ki bi jih lahko s pridom sprejeli in vključili v življenje. Ampak organiziranje države in državniško odločno soočenje s prihodom tujcev, to pa je za politike pretrd oreh.

Jelki Godec lahko v Tarči jasno in glasno dopoveduješ, da rezilna žica na meji ni ustavila še nobenega migranta, pa to niti za milimeter ne premakne njenega buldožerja. Zakaj bi reveži plezali čez ograjo, če lahko pripešačijo po odprti cesti, kjer ni nobenih rezilnih žic. Še kopriv ni. Sosedje pa jih celo prijazno pripeljejo do meje. Skoraj 200 kilometrov ograje in rezilne žice na slovensko mejo je seveda predstava za tiste iz prejšnjega filma, kako so Slovenci napadli in nič hudega sluteče Italijane skoraj povsem pokončali. Ograje so v resnici naredile še največ težav domačim kmetom, turizmu, človeškim odnosom ob meji in nedolžni divjadi. Jelka očitno uživa za takimi ograjami. Še posebej, če prinašajo volilne točke. Zato jih tako težko odstranjujejo.

Slej ko prej bomo izvedeli, da je v resnici Slovenija pred 82 leti izzvala nemške in italijanske vojake, da jim ni preostalo drugega, kot da se branijo in seveda vkorakajo na Balkan. FOTO: Blaž Samec/Delo

Japonci so sporočili, da pri njih živi 92.132  ljudi, ki imajo več kot 100 let. To je skoraj 76 na 100.000 prebivalcev ali 4,7-krat več, kot jih živi na enako število prebivalcev v Sloveniji (skupno 344 ali 16 na 100.000). Dodajmo, da je na Japonskem 88 odstotkov stoletnic. Pri nas imamo torej vsaj 302 stoletnici in 42 stoletnikov. Za dokončen ključ nerazumevanja statistike neenakopravnega življenja pa še podatek, da je pričakovana življenjska doba moških v Sloveniji konec lanskega leta bila 74, žensk pa 84 let. Toliko o enakopravnosti in krhkosti življenja na tem svetu.

Kolesarske dirke me ne zanimajo več. Upošteval sem, da je šport precej zapleten sistem in da za končno zmago prispeva ali odloča na desetine majhnih, neopaznih, odločujočih podrobnosti. Kolesarjem se lahko strže ali sname veriga, pri jadralcih in smučarskih skakalcih zapiha tak ali drugačen veter ... Veliko je odvisno od kalorij, razpoloženja, razuma, počutja in zdravja, od lukenj in vetra na cesti ...

Ampak, da je mogoče zmagovalca določiti v šefovski pisarni, si lahko privoščijo le kruti razbijalci športno-zvezdniških iluzij. Pa naj se oni dogovarjajo in odločajo o zmagovalcih kar brez pravega preizkusa mišic in srca. In brez mene! Naj se naslednjič vnaprej zmenijo za zmagovalce kar vseh tekem na koledarju in potem po mili volji slikajo rumene, rdeče, pikčaste majice, odpirajo šampanjce in posredujejo vedno iste izjave za tiste, ki jim je res dolgčas v življenju. Meni ni.