Bogastvo in zavist

Ste si kdaj v življenju zaželeli, da bi bili zelo bogati? Ne? Čudno. V eni najpogostejših otroških fantazij je tudi želja, da bi se rodili v zelo bogati družini, v kateri bi dobili vse igračke, ki bi si jih zaželeli in ki jih drugi otroci nimajo. V otroški glavi ima bogastvo dve prednosti: zadovoljstvo zaradi uresničenih želja namesto frustracije, ker nečesa nimaš, in družbeni status tistega, ki bogastvo ima, glede na tistega, ki ga nima. Želja, da bi bili bogati, pozneje izvira iz želje po tem, da bi živeli življenje na način, ki je drugim nedostopen: luksuzni predmeti, eksotična potovanja, druženje s predstavniki elite in podobno. Povedano z drugimi besedami, gre za to, da naš »notranji otrok« povezuje bogastvo s srečo, množični mediji pa to povezavo še dodatno potrjujejo.

A stvarnost bogatih ljudi je povsem drugačna od tiste, ki nam jo predstavljajo v medijih. Za precejšen odstotek teh ljudi lahko rečemo, da ne živijo kakovostno, ker so popolnoma vpreženi v svoje poslovne podvige, tako da zanemarjajo zasebno življenje. Večina nas pozna problem pomanjkanja denarja, obstajajo pa tudi obratni, a prav tako hudi problemi ljudi, ki upravljajo velike vsote denarja. Napake bogatih namreč ne prizadenejo samo njih, temveč tudi njihove zaposlene in člane njihovih družin. V ozadju velikega bogastva pogosto živijo osamljene žene in problematični otroci.



Eden od problemov, s katerimi se srečujejo bogati, je dvojni odnos, ki ga imajo do njih drugi. Po eni strani jih občudujejo in se jim želijo prikupiti, po drugi pa jih bolj ali manj prikrito sovražijo.

Ker prinaša bogastvo družbeni status in moč, je povsem jasno, zakaj se ljudje dobrikajo bogatim. V bistvu te servilnosti do bogatih je naivno pričakovanje »notranjega otroka«, da bo bogataš del svojega bogastva podelil s tistim, ki je do njega dober.

Torej gre za pričakovanje določene koristi. Bogati se tega dobro zavedajo, hkrati pa zelo dobro vedo, da bi, če bi svoje bogastvo z nekom delili zato, ker jim je simpatičen, kaj hitro ostali brez njega. Zato je za ta pozitivni odnos značilna družbena igra občudovanja in medsebojnega spoštovanja, v kateri nobena od strani ne razkrije svojih pravih motivov.

Za to, da bi razumeli sovražnost do bogatih, moramo najprej razumeti občutek zavisti. Pogosto se govori, da ljudje nekomu zavidajo nekaj, kar ta človek ima, medtem ko oni tega nimajo. A to je le deloma res. Tisti drugi namreč lahko ima nekaj, česar vi nimate, a mu vi to privoščite, kar pomeni, da niste zavistni. Ključno za nastanek zavisti je primerjanje, ki pa znova temelji na domnevi, da smo vsi enaki. Etimologija primerjanja je, da se ob nekoga postavite in nato sebe ocenjujete v primerjavi z njim, da se torej s tem drugim primerjate. Vaša prva misel je: »Drugi ima.« Po primerjanju sledi druga misel: »Ta drugi ima, česar jaz nimam.« Ta vodi do tretje misli: »Nimam tistega, kar ima on, in to ni pošteno.« In ta »krivica« začne boleti. Torej ni dovolj, da ima nekdo veliko in da mu drugi zaradi tega zavidajo, temveč morajo ti drugi misliti, da ta človek nima pravice imeti toliko oziroma da imajo oni enako ali celo še večjo pravico, da bi to imeli.

Z drugimi besedami, za nastanek zavisti mora obstajati socialna horizontala, tako da so tisti, ki zavidajo, prepričani, da so na isti ravni kot tisti, ki mu zavidajo. Ko človek, ki zavida, vidi, da ima nekdo tisto, česar on nima, ne vidi tega, kar ima ta drugi, temveč vidi, da sam tega nima. Če nekdo vidi bogataša v pregrešno dragem avtomobilu, ga začne boleti, ker sam nima takšnega avtomobila. Zato se iz zavisti rodi nasilje proti bogatim. To se skriva v slovitem reku »naj sosedu crkne krava«, kajti če ni krave, ni razlik in ni zavisti, saj sta si takrat oba enaka v revščini. Kadar se v družbi kaznujeta uspeh in bogastvo, je to zagotovo velik problem, saj brez bogatih posameznikov ne morete imeti bogate družbe.



Medtem ko je »naj sosedu crkne krava« izraz tako imenovane destruktivne zavisti, pa obstaja tudi tista druga – konstruktivna zavist. V tem primeru si posameznik, ko vidi, da je tisti drugi nekaj dosegel, želi to doseči tudi sam, češ »če ima on kravo, jo lahko imam tudi jaz« ali »zanj ena krava, zame dve«. Tudi v tem primeru je glavno gibalo zavist, a je način izražanja tega čustva konstruktiven in vodi v tekmovanje, ki je čustvena osnova kapitalizma. Ko v družbi poteka tekmovanje, kdo bo imel več »krav«, postane družba bogata.

Do francoske buržoazne revolucije je veljalo prepričanje, da so aristokrati vnaprej določeni za bogataše, ker so višji razred, ki ima v lasti zemljo, ta pa je bila takrat osnova za pridelovanje hrane. Ljudje so bili prepričani, da je takšno ureditev določil bog, zato so revni takšno stanje sprejemali kot nekaj naravnega. Še pomislili niso, da bi lahko imeli v lasti tisto, kar pripada aristokratom. To je mogoče razbrati že iz besede »bogastvo«, katere koren je beseda »bog«, kar naj bi pomenilo, da je tisti, ki nekaj ima, to dobil od boga. Ko se je pojavila industrija in ko se je okrepil delavski razred, se je hkrati vsilila nova družbena ureditev. Prejšnjo »nebeško« družbeno ureditev je zamenjala nova »zemeljska«, kar je pripeljalo do tega, da je bila psihološka distanca med buržuji in običajnimi ljudmi manjša, primerjave so bile bolj jasne, s tem pa se je pojavil tudi občutek zavisti. Če te kompleks­ne družbene spremembe pogledamo z vidika čustev, je bil prav občutek zavisti tista energija, ki je sprožila socialistične revolucije.

Zato je najboljši nasvet ta: če je nekdo v nečem dober in želiš biti v tem dober tudi ti, pristopi k njemu, poglej, kaj počne, in začni isto početi tudi sam. Obstaja namreč velika možnost, da boš dosegel podoben rezultat.