V nadaljevanju preberite:

Bliskovit padec režima Bašarja al Asada v Siriji je presenetil vse. Najbrž so le res izjemno dobri poznavalci razmer v regiji slutili, kaj se bo zgodilo. Upornikom je po dolgoletni državljanski vojni v bliskoviti akciji uspelo prevzeti oblast. Podobno je ves svet šokiral sicer neuspešen vojaški udar v Južni Koreji, ki ga je želel izpeljati predsednik države.

A dovolj velikemu delu poslancev je z veliko podporo prebivalstva, ki je obkolilo parlament in zaradi zadržanosti specialnih vojaških enot, ki niso želele obračunati s predstavniki ljudstva in ljudstvom samim (spomin na vojaško diktaturo in krvavi obračun iz leta 1980 je še kako živ), uspelo ubraniti demokracijo. Nekoliko manj presenetljivi sta vnovična zmaga Donalda Trumpa na predsedniških volitvah v ZDA in vzpon skrajno desnih strank po Evropi.

Kot pravi znani rek o prihodnosti, čigar avtorstvo se pripisuje več imenom, je napovedovanje težaven posel, še posebno če gre za napovedovanje prihodnosti. A nekaj je gotovo, nič ni večno. To velja za demokracije. In velja za diktature. Ko so po prejšnjih ameriških predsedniških volitvah Trumpovi največji verniki izpeljali desant na Kapitol, prepričani, da so bile volitve ukradene, je to načelo zaupanje v trdnost ameriške demokracije. Podobno dramatični so učinki poskusa državnega udara v Južni Koreji.