Absolutni prioriteti Slovenije

Med epidemijo se Sloveniji maščujejo vsa varčevanja v zdravstvu iz preteklih desetletij. Če ne bi varčevali za vsako ceno, bi bilo zdaj ob posteljah kritično obolelih za covidom-19 dovolj medicinskih sester. Če zdravstva ne bi stiskali ves ta čas za vrat, se nam zdaj ne bi bilo treba bati, da sploh ne bomo mogli do zdravnika, če bomo zboleli za kako drugo boleznijo, kot je covid-19. Medicinsko osebje je dihalo na škrge že v normalnih razmerah in utegne se zgoditi, da bo v dlje časa trajajoči epidemiji obnemoglo. Naše zdravstvo nima nobenih rezerv.

Ko je bil davnega leta 1975 v Ljubljani slovesno odprt UKC, takrat najsodobnejša bolnišnica v širšem evropskem prostoru, je slavnostni govorec povedal, da je ta za terciarno medicino, Ljubljana pa potrebuje še eno bolnišnico. To je bilo pred 45 leti, a druge bolnišnice še zdaj ni.

Ljubljančani imajo zato precej slabši dostop do bolniške postelje kot bolniki kjerkoli drugje po državi. Bolniki čakajo že v normalnih razmerah na zasilnih posteljah po hodnikih UKC tudi po nekaj dni, preden se sprosti postelja na oddelku. V času epidemije je še huje.

Zaprli so vrhunsko ortopedsko kliniko, da v njej ležijo okuženi, ki bi lahko ležali v katerikoli negovalni bolnišnici. Seveda če bi Slovenija negovalne bolnišnice imela. A negovalnih bolnišnic nismo gradili. Slovenija nima več niti sodobnega kliničnega centra, kot ga je imela pred 45 leti, temveč klinični center, v katerega posodobitev bi bilo treba vložiti milijardo evrov. Ali zgraditi novega.

Nenehno varčevalno prizadevanje politikov in gospodarstva, ki sta obravnavala zdravstvo le kot potrošnika, ne kot soustvarjalca zdrave delovne sile, lovi zdaj samo sebe za rep. Posledice zdravstvene krize zaradi epidemije že udarjajo po gospodarstvu, politiki pa bodo – če ne bodo ravnali v korist zdravstva – to občutili na volitvah.

Za zdravstveno politiko sta poleg sprotnih poslov, ki jih določa epidemija, v tem mandatu pomembna zgolj dva strateška cilja: zagotoviti medicinski kader in pripraviti projekte za črpanje 1,9 milijarde evrov evropskih sredstev za zdravstvo. To je petkrat toliko denarja, kot smo ga vložili v zdravstvo v zadnjem desetletju. Priložnost, ki je ne bo več.



Ni videti, da bi bil minister za zdravje Tomaž Gantar dovolj aktiven, da bi mu to dvoje uspelo izpeljati.

 

Seveda je težko. Takoj ko je govor o tem, da bi medicinske sestre in zdravnike izvzeli iz enovitega plačnega sistema, jim zvišali plače in jih s tem obdržali ob posteljah najhuje bolnih, skočijo pokonci sindikati z Branimirjem Štrukljem na čelu, ki pravi, da so vsi v javnem sektorju enaki.

Epidemija je boleče razkrila, kam nas je pripeljala ta ideološka mantra. Medicinska sestra, ki noč in dan oskrbuje okužene, in administratorka na ministrstvu, ki v teh časih dela od doma, nista v enakem položaju. Že prej nista bili, a zaradi epidemije vidimo nekatere stvari bolje. Ni prav, da sta enako plačani.

Prav tako ni logično, da bi bili enako plačani sestra v intenzivni negi in sestra v zdravstvenem domu.

Rigidnost sistema nas je pripeljala v položaj, ko fleksibilnejši Avstrija in Nemčija z dvakrat višjimi plačami, stanovanji in drugimi ugodnostmi vsak dan »kradeta« naše zdravnike, sestre, bolničarje.

Nemčija bo do leta 2030 potrebovala 165.000 uvoženih zdravnikov in 800.000 drugih medicinskih kadrov. Prav vsakega, ki bo hotel priti, bo vzela, še najraje tiste, ki smo jim kulturno blizu: Slovence, Čehe, Slovake, Madžare.

Zaradi staranja prebivalstva je ves svet v podobni stiski.

Ne gre se slepiti. Medicinski kader je treba zadržati doma, kolikor ga še imamo. To je prva prioriteta Slovenije.

Če minister za zdravje Tomaž Gantar ni kos tej politični nalogi, jo bo moral namesto njega izpeljati premier Janez Janša.

Druga prioriteta so evropska sredstva, ki jih bomo zamudili, če se bomo preveč obotavljali. Tudi tu je na potezi minister za zdravje ali – če on odpove – premier. Delo ministra za zdravje je nasploh zdaj najpomembnejše. A ga ni videti.