Zvezde v času virusa

Čakamo. Da iz medijev izgine slika kroglice z zloveščimi izrastki, da bomo smeli v službo, šolo, na igrišče, kavo s prijatelji ... da mine ta izredni čas in se svet vrne v normalne razmere. Moja prva asociacija ob besedi čakanje je tiktakanje ure, to pa me spomni na uvodne takte skladbe Time skupine Pink Floyd.

Naslovnica albuma The Dark Side of the Moon je med najprepoznavnejšimi v rock glasbi: na črnem ozadju je prizma, v katero na eni strani vstopa bel snop svetlobe, na drugi pa izstopa mavrica barv.

Prizma in mavrica me spomnita na fiziko in neko drugo zgodbo o epidemiji. Med veliko londonsko kugo v letih 1665–1666 so zaprli univerzo v Cambridgeu in mladi Isaac Newton, študent na Trinity Collegeu, se je vrnil v domači Woolsthorpe. Tam je med »prisilnimi počitnicami« prišel do več pomembnih spoznanj. S poskusi s Sončevimi žarki in prizmo je dokazal, da je bela svetloba sestavljena iz različnih barv, ki jih prizma razkloni v mavrico, in da razlaga, po kateri barve nastanejo v prizmi, ne drži.

Ob opazovanju padanja jabolka z drevesa naj bi se mu utrnila misel, da Zemlja z isto silo kot jabolko privlači tudi Luno, kar ga je pripeljalo do gravitacijskega zakona. Oboje – teorija optike in teorija gravitacije – je osnova fizike. Teoriji sta temeljna kamna, ki sta človeštvu omogočila poseči po zvezdah – razumeti dinamiko in kemijsko sestavo planetov, zvezd, oddaljenih galaksij ...

Morda je k ustvarjalnosti mladega Newtona pripomogel odmor od »organiziranih oblik učenja« in bi ti spoznanji lahko imeli za nekakšno kolateralno korist epidemije kuge, vendar bi Newton (ali kdo drug) prej ali slej prišel do njiju tudi brez nje.
Kako pa bo na razvoj znanosti vplivala pandemija covida-19?

Nekaterim raziskovalcem bosta samoosamitev in predah od vsakodnevnega drvenja prišla prav za dokončanje katere od analiz podatkov, ki že dolgo čakajo v predalu, za pisanje člankov, poročil in prijav projektov. Kdo ve, lahko da se bo v zatišju izolacije spet porodila kaka odlična, morda celo genialna ideja.

Vendar so svet, znanost in načini raziskovanja danes kompleksnejši kot v času Newtona. Omejevanje (fizičnih) socialnih stikov in izolacija seveda ne pomenita počitnic. Univerze izvajajo pedagoški proces na daljavo, s spletnimi učilnicami in predavanji po spletu.



Raziskovalne skupine komunicirajo po e-pošti in se srečujejo na e-sestankih. V mednarodnih kolaboracijah, ki imajo člane in infrastrukturo na različnih celinah in časovnih pasovih, že prej ni bila nobena redkost usklajevanje telekonference s varstvom otroka ali pripravo večerje. Dokler je delež obolelih relativno majhen, se glavnina akademskega dela lahko nadaljuje.

Nekateri načini raziskovalnega dela pa so zastali. Znanstvene konference v naslednjih mesecih so večinoma odpovedane ali prestavljene, le peščica jih bo izvedena na daljavo. Odpovedani so vsi znanstveni obiski. Roki za prijave projektov so podaljšani, izvedba številnih se zamika.

Na področju raziskovanja vesolja bo, na primer, tretje obdobje zajemanja podatkov z detektorji gravitacijskih valov Ligo v ZDA in Virgo v Italiji v tem tednu predčasno zaključeno, delo pri nadgradnji instrumentov pa je bilo ustavljeno že prej.

Astronomski observatoriji so omejili število osebja, navzočega na odročnih lokacijah teleskopov, minuli konec tedna pa so teleskopi Južnega evropskega observatorija ESO v Čilu povsem zaprli svoje kupole. Letošnja opazovalna kampanja mreže radijskih teleskopov Event Horizon Telescope, ki nam je pred enim letom dala prvi posnetek neposredne okolice črne luknje, je odpovedana.

Nasa in ESA sta zaposlene napotili na obvezno delo na daljavo. Izjema je le minimalno število osebja, katerega navzočnost v vesoljskih centrih je nujna za zagotovitev delovanja in varnosti opreme (da tirnice satelitov ostajajo stabilne, se izognejo vesoljskim smetem, solarni paneli dobivajo dovolj svetlobe s Sonca, znanstveni instrumenti delujejo, zemeljske postaje komunicirajo s sateliti).



Čeprav novi podatki s satelitov prihajajo, kasni obdelava podatkov na Zemlji, zato je ESA, denimo, že sporočila, da bo tretja objava podatkov misije Gaia zamujala. Pri Nasi pa so sporočili, da so začasno ustavili razvoj in testiranje rakete Space Launch System in kapsule Orion, ki sta ključna dela projekta Artemis, s katerim se nameravajo Američani vrniti na Luno.

Tudi izstrelitev prvih slovenskih satelitov za opazovanje Zemlje, Trisat in Nemo HD, ki je bila načrtovana za minuli ponedeljek z vzletišča v Francoski Gvajani, je preložena za nedoločen čas. Zamaknila se je tudi postavitev prvega slovenskega teleskopa v Čilu – GoChile, namenjenega študentom fizike in astrofizike na Univerzi v Novi Gorici in srednješolcem, sicer načrtovana za april.

Po koncu pandemije bo svet v marsičem drugačen. Soočil se bo z gospodarsko krizo, novimi izzivi pri definiranju odnosov med posamezniki in oblastjo ter drugim. Nekatere od novih rešitev za delo in sodelovanje na daljavo bomo s pridom uporabljali tudi po pandemiji. Večina raziskovalnih projektov, ki so zastali, se bo nadaljevala. Seveda ob predpostavki, da vlade v gospodarski krizi, ki sledi, ne bodo (spet) varčevale tako, da bodo nesorazmerno zategovale pas znanosti.

Predvsem pa upam, da se ta novi svet ne bo zaprl v meje posameznih glav in držav. Da bo vsaj v taki meri kot do zdaj naklonjen izmenjavi informacij o znanstvenih odkritjih in mednarodnemu sodelovanju, saj brez tega znanosti in napredka ni. Upam, da bo znanost tudi v svetu po pandemiji globalna.

***
Andreja Gomboc, dr. fizike, profesorica astronomije na Univerzi v Novi Gorici, urednica Portala v vesolje