Zračna blazina

Gre za airbag telovnik, ki ga s sponko pripnete na sedlo, če se konj splaši ali ste pač sami dovolj nerodni, da telebnete z njegovega hrbta, pa se napihne v stotinki sekunde in vam ublaži padec. Menda se ga da z manjšimi modifikacijami uporabljati tudi drugod, recimo pri kolesarjenju, čeprav je tam aktivacija odvisna od načina padca in vam proizvajalec ne jamči stoodstotne učinkovitosti.
O tem sem zadnjič razpravljal s priletno gospo, ki je stala ob maneži v konjeniškem klubu in ni dajala vtisa, da je sploh kdaj sedela na konju. Vendar se je hitro razgovorila o svojih mladih letih, ko so znali uganjati najrazličnejše norčije, ob katerih bi se verjetno danes večina le še križala. Med bolj priljubljene domislice je sodil slalom med drevesi v zelo strmem sadovnjaku, seveda navzdol, kdor je prispel zadnji in konja ni pognal v skoraj nenadzorovan dir, pa je obveljal za milo jero.
Občasno so se lotili tudi drugačnih podvigov, potem ko so v galopu prejezdili mariborski mestni park, so na konjih preplavali vse tri ribnike, res pa so jih pri zadnjem že pričakali policisti. Oziroma v tistem času še miličniki. Kot krono zabavnih prigod je omenila jahanje po 455 strmih stopnicah na mariborski Kalvariji, seveda spet navzdol, kar je bil nedvomno ultimativni preizkus poguma. Čelade so uporabljali le na tekmovanjih, sicer pa se nihče nikoli ni resneje poškodoval, kakšno zlomljeno roko ali počeno rebro pa so tako in tako obravnavali kot manjšo nevšečnost.
Danes se zdi, da se skrb za varnost že približuje meji patološkega. Seveda to ni vedno slabo, razmere na posameznih področjih, recimo v prometu, so se spremenile, zato so nujnejši tudi bolj radikalni ukrepi, vendar je postala vsesplošna previdnost že zaščitni znak skoraj vseh naših dejavnosti. Res je vse več tako imenovanih adrenalinskih športov, vendar se je, na splošno, naše dojemanje nevarnosti razširilo na področja in mikropodročja, ki so jih imele starejše generacije za povsem nedolžne oblike igre, zabave in prostočasnih dejavnosti.
Mnogi avtorji opozarjajo, da je mladostno soočanje z najrazličnejšimi situacijami nujno, da se pozneje znamo spopasti z življenjskimi preizkušnjami. Že tako imenovani milenijci, torej generacije rojene med letoma 1980 in 2000, so bili precej drugačni od svojih predhodnikov, pripadnike tako imenovane iGen, torej internetne generacije, ki je v srednješolske ali univerzitetne klopi sedla po letu 2013, pa zaznamujejo že zelo posebne oblike obnašanja.
Ker so odraščali v inkubatorskem okolju medmrežja, kjer je vse znano, predvidljivo in nadzorovano (takšne in drugačne internetne malverzacije in zlorabe so posebna zgodba in so kljub posameznim ekscesnim primerom za celovito podobo povsem nepomembne), so po besedah ameriške psihologinje Jean Twenge hiperobčutljivi in obsedeni bodisi s fizično ali emocionalno varnostjo. Izogibajo se vseh aktivnosti, pri katerih obstaja še tako minimalna možnost za poškodbo, nič drugače ni niti pri interakcijah z drugimi ljudmi, saj se ne želijo spuščati v dialoge, ki bi lahko imeli značaj nasprotovanja ali celo konfliktnosti.
Vzporedno se radikalno spreminja kvalifikacija travme, travmatična je lahko že izkušnja, ki le za malenkost odstopa od ustaljenih predstav. Če se bo takšen trend nadaljeval ali celo stopnjeval, bo družbena dinamika strmo upadla, tako na osebnem kot univerzalnem, torej socialnem ali ne nazadnje na političnem področju, pa so polemični, pogosto tudi brezkompromisno ostri nastopi in dialogi nujni, da se zadeve spremenijo.
Zračna blazina za jahača je tako znak pomehkuženosti zgolj za gospo v uvodu tega sestavka. Počasi bo junak že tisti, ki se bo sploh še upal povzpeti na konja, pa četudi bo opremljen z vsemi varovalnimi pripomočki. Ali celo tisti, ki se bo konju sploh še upal približati, še posebno če bo ta strigel z ušesi, kar pomeni, da mu v tistem hipu nekaj ni najbolj všeč. Zračne blazine, ki nas bi ščitila pred vsemi nepredvidljivimi dogodki v življenju, pač nikoli ne bodo izumili.