Vse to so samice

Je svet še vedno narejen po meri moškega? Kdo interpretira zgodovino? Tudi znanstvene teze so mnogokrat navdahnjene z moškim šovinizmom. Nove raziskave v biologiji odkrivajo, da so samice v živalskem svetu precej bolj zanimive, kot je to veljalo doslej.

V knjigi Nevidne britanska novinarka in aktivistka Caroline Criado Perez opisuje, da še vedno živimo v moškem svetu. Ne zato, ker bi imeli moški kaj proti ženskam, ampak zato, ker ne pomislijo na nas, ker nas ne vidijo in ne upoštevajo, uči avtorica. Na primer mnoge lutke, s katerimi izvajajo varnostne preizkuse avtomobilov, upoštevajo moško in ne žensko postavo. Voznice so zato v prometnih nesrečah v večji nevarnosti kot vozniki. Prav tako so ugotovili, da so simptomi srčnega napada pri moških drugačni od ženskih, a slednji še vedno veljajo za atipične. Knjiga se vrne tudi v zgodovino. Ko so odkrili vikinško okostje, znano kot »bojevnik iz Birke«, so bili arheologi prepričani, da gre za pomembnega moškega bojevnika, saj je bil pokopan z veličastno zbirko orožja in dvema žrtvovanima konjema. A pred nekaj leti je analiza DNK dokazala, da gre za posmrtne ostanke ženske. Vikinginje so bile zelo samostojne in emancipirane, imele so lastna posestva, dedovale so in bile so zelo vplivne trgovke, zakaj ne bi mogle biti tudi bojevnice? Kljub dokazom mnogi arheologi še danes trdijo, da je »bojevnica iz Birke« bolj naključje kot pravilo ali pa celo, da so se ženske kosti v bojevniškem grobu znašle po naključju. In to ni edini primer, zavestno ali podzavestno se seksizem zažira v interpretacije zgodovine.

Kaj pa biologija? Pred kratkim sem brala zanimivo knjigo s pomenljivim naslovom Bitch (Psica) zoologinje Lucy Cooke, ki dokazuje, da samice v živalskem svetu še zdaleč niso tako pasivna bitja, kot so to interpretirali biologi od Darwina naprej. Darwin je živel v mačističnem viktorijanskem svetu, v katerem ženske niso imele nikakršnih pravic in so morale, če so želele preživeti v družbi, biti skromne, pasivne in vedno na uslugo svojemu dragemu možu, ki je sicer v bordele hodil tako požrešno in mimogrede kot domov na večerjo. Žensk spolnost ne zanima tako kot moške, je bil prepričan Darwin. Prav tako se mu je zdelo naravno, da so moški voditelji, ženske pa zgolj žene in matere. Ni čudno, da je tudi živalski svet razlagal na ta način – samci se borijo za samice in se parijo s čim več njimi, medtem ko samice potrpežljivo izbirajo, čakajo ter se poz­neje posvečajo samo svojemu zarodu. A to še zdaleč ne drži, ugotavlja avtorica knjige. V naravi je le sedem odstotkov živalskih vrst monogamnih, kar pomeni, da se večina samic pari z veliko samci ter da so teorije o ženski pasivnosti in spodobnosti le stereotipi. Levinje se lahko v času, ko so za to godne, parijo z več kot petdesetimi samci, opica magot ali makak se, kot piše v knjigi, čez dan pari kar vsakih sedemnajst minut, česar nas sicer pri urah biologije niso učili. Mnoge ptice sicer veljajo za monogamne, saj lahko le oba starša uspešno nahranita vedno lačen zarod. A raziskave DNK dokazujejo, da pri teh »zvestih« pticah kar v 20 odstotkih mladički v gnezdu niso sad samčka, ki jim vsak dan nosi gosenice, ampak je imela samica druge ljubimce, ki so očetje njenih otrok. Prav tako ni res, da le samice skrbijo za zarod. V ribjem svetu je pri kar dveh tretjinah vrst to naloga samčkov, medtem ko samice odplavajo v novo življenje. Tudi morski konjiček je med njimi. Vse to pomeni, da imajo lahko tudi nekateri samci materinski nagon.

Samice so, kot piše zoologinja, mnogokrat ravno tako promiskui­tetne, tekmovalne in agresivne kot samci. Ljubke surikate živijo v strogem matriarhatu, v katerem samice kruto umorijo mladiče svojih tekmic. Tudi pri nekaterih vrstah lemurjev na Madagaskarju in orkah so samice tiste, ki nadzorujejo skupnost. Prav tako se mnoge antilope med seboj do krvi borijo za dominantne samce. Knjiga Lucy Cook je posebna in optimistična, ker nam na novo odkriva, kako posebna je v živalskem svetu samica, kot da gre za neke vrste feminizem v živalskem svetu. Prava učna ura o tem, kaj vse je lahko ženska.