V nadaljevanju preberite:

V zadnjih dobrih dveh letih se mi zdi, da se je »klasična« percepcija časa povsem spremenila. Najprej nas je v časovno zanko ujela pandemija. Načrti, ki smo jih imeli za naslednje mesece, so razpadli, potovanja, ki smo se jih veselili, so bila odpovedana. Tudi naš vsakdan se je čez noč spremenil; nismo hodili v službo, ostajali smo doma, ni bilo več druženja s prijatelji. Dnevni rituali, ki so določali naš dan, so se spremenili in izmisliti smo si jih morali na novo. Mladim se je zdelo, da jim je nekdo ukradel brezskrbnost, prijateljstva, spogledovanja. V bolnišnicah so se zdravili in umirali hudo bolni in so ostajali sami, saj njihovi najbližji niso mogli k njim. Kljub peki kruha in koncertih na balkonih je bilo v zraku veliko tesnobe. Zdelo se je, kot da se je zgodba sveta prekinila in se spremenila v umetniški film, v katerih je čas na poseben način podaljšan ali drugačen.