Volk dlako menja

Res je čuden ta narod, ki cepeta zaradi zaprtih prazničnih stojnic. Kuhano vino, klobase, potica in palačinke so v resnici precej nevarna reč, k sreči pravočasno razkrinkano subverzivno gradivo. Ob njem se dobijo ljudje in kramljajo o tem in onem. Precej nevarno in kužno (infektivno) stanje.

In ne sprašujte, zakaj je kostanj izvzet. Med pripravo PKP so namreč dokazali, da v slovenskih gozdovih raste posebna, subtropska vrsta protikovidnega kostanja, argentinskega porekla, ki izpolnjuje protokol s.d.s. – Sadike državotvorne sorte, ki delujejo protivirusno in politično pomirjajoče.

Bruleja (kuhanca), klobas ali tanke fete pršuta ne bo, da pehtranove potice niti ne omenjam, si bomo pa lahko končno privoščili in se nasitili kostanjev. Vladni strokovnjaki napovedujejo, da bo do božičnega večera ob obilici zdravilnega škroba okužb pol manj in dvakrat več ljudi bližje 19. živčnemu zlomu. (M. Jagger je vedel že pred pol stoletja.)

Če naš šef do marca spravi še vse informativne programe na drugi, še raje na tretji TV-program, če še malo raztrobi, kako novinarji lažejo, še posebej tisti, ki ga ne hvalijo (stara trumpovska finta, ki jo ponavljajo omamljeni populisti vseh provenienc in barv), če se še malce potrudi in priskuti politiko običajnim nevolivcem, če razdeli še nekaj subvencij, novoletnih 13. in 14. dodatkov, povišic, enkratnih pomoči, bombonov in standardnih tortic ter volilnih golažev s klobaso in če samo še za spoznanje spre svoje nasprotnike, ki so, roko na srce, prepirljivci sui generis, no, potem bomo aprila povsem blizu Indije. Koromandije, seveda.

Karnevalski čas je v dolini Šent Florjan že v polnem teku. Ta čas ni še nikoli tako neizprosno priganjal političnih strank k različnim krojačem. V naslednjih mesecih nas morajo, za preživetje gre, po vsej sili presenetiti s povsem novimi vladarskimi kostumi in pravljicami. Ne vem, ali bodo utegnili ukrojiti toliko pravljičnih kostumov, kot jih naroča vojska vidno utrujenih, izcuzanih in dodobra amortiziranih politikov. Vsi bi imeli suknjiče z bolj podloženimi rameni in poudarjenimi epoletami, Napoleonovo kapo, visoke škornje, odlikovanja kot Tito in po možnosti žezlo, sabljo ali bič.

Neznani lebdeči predmet pred Piranom

Med pomembnejše atribute nove pravljične funkcije sodi pravo ime. Zdaj je zadnji čas za nova imena. Če za vse te nove drže, povezave, koalicije, družine, divizije ne razkrijejo imen do božiča, si jih običajni bučmani do aprila ne bodo zapomnili. Spomnite se Berlusconija, ki je prigalopiral na italijanski škorenj s stranko Forza Italia. Ali pa koprskega dirkača, ki je imel najprej Koper je naš, potem Avion, in ker mu ni bilo dovolj, si je vzel še Slovenijo je naša. Pa kdo ne bi volil takšne stranke, prosim vas.

V trenutku kreativne šibkosti so pri janezih prekrstili eno stranko v Stranko modernega centra. Niti malce bolj ambiciozni nastopajo z imenom Zbor za republiko, drugi se šopirijo s Katedralo svobode. Petnajsti bi raje dali Gas, šestnajsti stavijo na Dobro državo, na Našo deželo, celo na Konkretno (po domače: Sto let za kačami in koprskim Borisom.)

Fantazija jim v teh temno vlažnih dneh ne gre ravno od rok. V naši agenturi smo dodali nekaj predlogov v pomoč vsem, ki še zadnji hip iščejo proste sedeže. Na primer: Stranka Proti, Raketa, Z nami do raja, Dobra plača, Volkovi z borze (Pridemo tudi na dom), Do zadnjega diha, Švica – Potica – V vinu resnica, Jajcelomci, Davki so glupi, Konkretno zapufani ...

Skrajni čas je za menjavo dlake. Ljudje so naveličani starih in čudnih kratic (LMŠ, NSi?). Tudi uniforme, botoks in fejslifting se splača zamenjati, samo da diši po novem. Kdo bo volil stare frise, dajte no! Ko imate enkrat štiri sedeže, pa gas, do zadnjega diha, jajcelomci z dobro plačo in davčno utajo do raja.

Pirančani so polni pričakovanja sprejeli novice iz Benetk, kjer je mestni svet odločil, da bo treba prihodnje leto plačati 20 evrov vstopnine za ogled tistih revnih, plesnivih gondol in kanalov. Kako sicer ustaviti vse bolj popadljive roje turističnih kobilic! Najkasneje čez deset let bo treba postaviti meje tudi v Piranu, na kratki obali, na pretesnih parkiriščih, cestah, v presušenih parkih in pri izčrpanih oštirjih, ki komaj še zmorejo nositi tone rib na svoje šibke mize in stole. Ob tem tempu čez deset let v Piranu ne bodo potrebovali več turizma, ampak samo dovolj visoke vstopnine, parkirnine in davke. Tudi turistična strategija dlako menja.