Račun za elektriko in muhe

Naš največji naftni šejk Petr Ol, ki v prostem času deli položnice za elektriko, je poskrbel za elektrošok z napovedjo, da bo svoje račune podražil za 30 odstotkov. Drugi trgovec, ki zase trdi, da je Genij, pa se Petr Olu posmehuje z genialno protikampanjo: »Mi pa vsaj do poletja elektrike ne bomo dražili.«

Genij se očitno najbolj zameri s podatkom, da je v prvi polovici leta ustvaril 30 milijonov evrov čistega dobička. Le kakšno srce bi moral imeti državni električni fevdalec, če bi pustil takšen kup milijonov, da se usmradi? V Sloveniji torej nikakor ne moremo dokazati pregovora, da denar ne smrdi. Če ga je preveč na kupu, postane njegov smrad celo smrtno nevaren. In evo ti ga na: privabi muhe.

Na nevarno epidemijo muh je prva opozorila pravljična epidemiologinja Svetlana. Ministrant Jernej se z vsemi štirimi brani, da politične muhe nimajo čisto nič z zamenjavo golobov pri Genijih. Vendar dobro razume nujne epidemiološke ukrepe v situacijah, ko se nabere zaudarjajoče velik kup šelestečih evrčkov: »Največkrat so krivi golobi sami, saj nekateri jemljejo golobovstvo v državnih podjetjih za svojo dosmrtno pravico. Eh, pa ne gre tako. Narobe je, če se kupi novcev usmradijo. Lastnik elektrošokov je mušja država, pomeni, da imajo muhe vso pravico do denarnega smradu.« S temi zelo prepričljivimi besedami je ministrant Jernej zavrnil vsak dvom o tem, da bi imela politika kakršno koli zvezo z zamenjavo golobov in muhami, ki množično rojijo po Sloveniji.

Spomnite se: muhe so množično letale, ko so bile igralnice polne denarja, ko je bilo čez mero denarja v Istrabenzu in Intereuropi, pa v Mercatorju in Luki, pa v Petr Olu in Savi Turizmu in na SDH. Na teh kupih so rade rojile v oblakih. Zdaj je sezona za električne muhe. Napol razsvetljenega (o mraku vse dobro) prebivalstva očitno prav nič ne skrbijo muhe na električnih računih. Niti enega protesta še ni bilo zaradi elektrike. V času pandemije je mogoče brez minimalnega upora zamenjati vse golobe tega sveta, zasoliti elektriko, kanalščino, sadje, meso, da o nafti ne govorimo, saj je logično, da so provizije na luksuz višje in slajše. Do zadnjega diha pa se bodo borili proti prepričanju, da obstajajo virusi, in proti temu, da jih silijo zdrave testirati.

Lockdown

Poznam celo vrsto odličnih obrtnikov: mizarje, serviserje, orodjarje, mesarje, vrtnarje, učitelje, igralce, tudi filozofe, celo novinarje in medicinske sestre, ki jih je sicer težko angažirati za delo, so vam pa v vsakem trenutku pripravljeni povedati vse o virusih. Vedo več kot virologi in imunologi skupaj. Temu se reče slovenski paradoks. K čemur nedvomno prispevajo (k sreči redki) zdravniki, ki ponarejajo dokumente, ki izdajajo otrokom in odraslim potrdila, da bi bilo testiranje zanje škodljivo za zdravje. (Tudi v Kopru poznamo eno ali dve takšni.) Za četico je tudi zdravnikov (da o sestrah ne govorim), ki so aktivno nagovarjali množice, naj nikar ne verjamejo v nevarnost virusov, pač pa v nevarnost cepiv. Italijanska zdravniška zbornica je zdravnika Antonia Miclavza iz Vidma preprosto izbrisala s seznama zdravnikov z licenco. Česa podobnega v Sloveniji še nismo slišali. Čeprav se je najbolj znani in spoštovani slovenski imunolog Alojz Ihan prisiljen ljudem opravičevati za zdravnike, ki povzročajo neizmerljivo škodo s svojimi izjavami in nastopi. Morda imajo tudi zato v Italiji desetkrat manj obolelih in še manj hudo obolelih. Obolevnost je premo sorazmerna s stopnjo precepljenosti v italijanskih deželah. Ta princip velja podobno tudi za druge evropske države. Ampak spletni pametovalci, ki jih očitno ne ganejo bergamske razmere, vztrajajo, da je tudi ta princip posledica zarote, ne pa preprostih dejstev.

Kljub prepričanosti o zaroti še nisem slišal niti enega zanikovalca virusov, da bo odklonil zdravniško in farmacevtsko pomoč, ko bo napočil njegov trenutek. Tedaj ne bo več čipov, farmacevtskih lobijev niti novega svetovnega reda. Nekaj osnovne računice je torej še ostalo. Slovenski opinjonmejkerji trdijo, da je za stanje duha kriva slaba komunikacija oblasti, čemur se ne da oporekati. Toda, ali res mislite, da bi se v Sloveniji cedil med, dišali tartufi in škampi, če bi državne vajeti prevzela pregovorno zgledna med premierji Jacinda Ardern? Se narod za svoje odločitve res sme sklicevati zgolj na oblast? V italijanskem slogu: »Dežuje, seveda, ker vlada krade.«