Državljansko vojno v vsako slovensko vas!

Ali ste kdaj pomislili, da bi zahtevali državljansko vojno zato, ker je vlada ukinila kak pomemben dan? Na primer dan štetja regratovih lučk, ali dan prijateljev zmernega napredka, pa dan zaščitnikov komarjev ... Brez vseh teh dnevov je težko vzdržati v tej geografski depresiji. Golobisti (gaberisti še manj) doslej niti obljubili niso, da bi uvedli na primer dan utrujenosti ali dan lepega spomina na prehlajene, dan prijateljev mrčesa, dan ubrisanih v desno prečko, pa dan prijaznih hinavcev, dan princev teme in noč Batmanov, dan počitka od sprave, dan naprednih domobrancinov (za dom pripravljenih, spremnih, brancinov), dan tolerance do kolaborantov, dan nekulturnega komuniciranja, dan zatiranja računalniškega koloradskega hrošča, dan svete interpelacije in depilacije, dan precej desnih komunistov, dan pritiska na tisk, dan spomina na študij obramboslovja ali pa preprosto dan, ko je dan premalo ...

Ali je to sploh kakšna vlada? Že to, da ni uzakonila vseh teh demokratično razodetih dnevov, je segregacija, genocidni in fungicidni rasizem, nepotistični hedonizem, altruistični markseksizem in neposredna vojna napoved našim preroško doktoriranim obramboslovcem. Že zaradi lepega spomina na študij obramboslovja je skrajni čas, da pridemo na oblast in zakonsko predpišemo državljansko vojno v prav vsako slovensko vas. Smrt levogledim tevežerom, svobodo Janezom! Smrt kolesarjem, svobodo traktorjem! (Kaj bi pa jedli in kako bi streljali brez nas in našega fižola?) Ljudi je strah, je rekel oče in stric Janez Ivan. Zato nas rešijo samo frače in vile. Kar se Janezek uči, to Janezek specializira tudi v praksi, v živo in na ljudeh.

Vse smo rešili, samo spomeniki nam še manjkajo

S plačami pa je še hujše kot s spomeniki. Vsi bi višje. So sicer izjeme: novinarji, poslanci, politiki, duhovniki, vohuni, kletni troli ... pa še nekaj je takih, ki se glede povišanja sploh niso izrekli. Morda pa vedo, da se neprestano višanje plač ne obnese. Še oba šefa SDH je srečala pamet. Prebrala sta Kapital in se nemudoma odpovedala dodatnim petim ali šestim ubornim tisočakom (na mesec, seveda!). Tista prva čudežna leta svobode, ki nam jih je priboril samo en edini in nihče drug, torej tista leta, ko smo še vsi verjeli vse, plačnih nesorazmerij ni bilo. Bil je samo en priden in marljiv ter uporen delavski razred. Zato bi lahko zdaj za vsaj eno leto poskusili vrnitev v tiste zlate čase. Ne mi zdaj pridigati o višji izobrazbi, višji učinkovitosti, večji pridnosti. Še manj o sposobnih, o trgu delovne sile, o žuljih, nočnih urah in odličnosti ... Dajte no, vsem v Sloveniji (tudi obrtnikom) bomo dali enako – 1400 evrov neto. Polovica jih bo kar zadovoljnih, druga polovica bo podivjala, vojna torej ostane, storilnost bo najbrž padla, ampak a se vi zavedate, kako velik vpliv bo to imelo na spravo, na izenačenost pravic, na povsem drugačen ritem življenja, na duševno in drugo zdravje, na miren spanec, ker se sosed ne bo več mogel šopiriti z novim beemvejem? To bi bil edini recept za socialni mir v tej napredni državi, ki politika Jerneja Vrtovca ne veseli več. Vedno, ko se Jernej vrne v domače kraje iz tujine, se mu zazdi, kot bi se vrnil v leto 1975, ko je bil še v Jajcu. Pa ne Titovem. Naši politiki imajo res dober spomin. Spomnijo se celo časov deset let pred svojim rojstvom.

Najuspešnejše slovensko podjetje Luka Koper je rojeno pod nesrečno zvezdo. Poglejte zadnji primer. Prvi nadzornik Mirko Bandelj se je poslavljajočemu se predsedniku zahvalil za zelo uspešno vodenje družbe, za rekordne rezultate in za uspešno spoprijemanje z vsemi izzivi v nelahkih časih. Tudi sam odhajajoči Napast je bil nadvse zadovoljen v tem podjetju in mu je zares težko zapustiti tako odlične sodelavce, vendar je pri njem v enem samem vetrovnem jutru zmagala želja po novih izzivih v povsem drugi panogi. Uspešno podjetje mora zdaj vsej veliki obojestranski ljubezni in navezanosti, vsem rekordom navkljub iskati novega, desetega predsednika v 15 letih. Luka Koper je torej zelo nesrečno državno podjetje: ima odlične lastnike, še bolj odlične delavce in najodličnejše direktorje, le da vse mine želja po izzivih v povprečno poldrugem letu. Razlogi za hitro izživetje izzivov so sicer različni, a najpogosteje dišijo po muhastih karieristih, politični kuhinji in sindikalnem golažu. Če bo šlo tako naprej, potem še moje none ne bi pregovorili, da si pride za leto in pol mazat nove obleke v tako zakajeno in zamaščeno pristanišče.