V nadaljevanju preberite:

Ta teden sem doživel ognjeni krst. Portal, ki je prvi v službi desnice – pardon, »resnice« – me je počastil z diskreditacijo. Priznam: hit piece s strani Nove24 sem že napeto pričakoval. Z nestrpnostjo, s katero so naborniki nekoč čakali na dopisnico, ki jih je pozvala na bojišče, sem čakal, kdaj pridem na vrsto. Nova24, ta osrednja proizvodna hala SDS-ove tovarne blata, je še pred leti veljala za strašljiv distribucijski center za sistematično obrekovanje in množično širjenje sovraštva. Danes javne osebnosti že prav tekmujejo, kdo si bo prislužil njen napad. Če bi sodil po socialnih omrežjih, njena spletna stran še največ klikov dobi od obiskovalcev, ki jo jemljejo kot neizčrpni vir parodij.

A čeprav sem na svojo porcijo blata čakal z znižanimi pričakovanji, je bil članek vseeno antiklimaktičen. Še najbolj zanimiv je bil zame, saj sem izvedel številne nove stvari o sebi. Dvomim pa, da je bil zanimiv še za koga. Kot pri kakšni pop uspešnici je ob monotonem ponavljanju refrena – Šoroš, Golobič, globoka država – iz besedila težko izluščiti sporočilo, ki naj bi ga posredovalo. A zdi se, da je osrednji problem, s katerim si razbija glavo avtor, podpisan kot »Sara Kovač«, od kod izvira moja kritičnost do SDS.