V kolumni preberite:

Obstaja poseben žanr slovenskega mnenjskega žurnalizma, kjer avtor pripotuje nazaj iz tuje dežele in pripoveduje, kaj je videl, z namenom poučiti in malo okarati domače občinstvo, še bolj pa verjetno, da bi razkazal svoje svetovljanstvo in »mimogrede« omenil svoje popotniške itinerarije. V zadnjem desetletju se je ta, imenujmo ga žanr razsvetljenega popotnika skorajda stopil z drugim, nič manj priljubljenim žanrom »kritične slovenologije«: folklorno psihološke in pop sociološke razprave o tem, zakaj smo Slovenci takšni, kakršni smo, zakaj je slabo, da smo takšni, kakršni smo, in predvsem, zakaj se glede tega ne da nič ukreniti. Prihodnji rodovi intelektualnih zgodovinarjev bodo v njem nemara videli najbolj značilno, gotovo pa zelo simptomatsko kolumnistično obliko slovenskega »izgubljenega desetletja«.