V nadaljevanju preberite:

Že pol življenja čakam. Ko sem bila mlada, precej mlajša kot zdaj, sem nekje prebrala, da če pri dvajsetih nisi levičar, nimaš srca, in da če pri štiridesetih nisi desničar, nimaš možganov. Od takrat čakam, da me oslepi žarek spoznanja, da polno intelektualno dozorim – da končno postanem desničarka. To se mi z leti vse bolj in bolj odmika. Mogoče je problem, da se štiridesetemu šele približujem. Danes se mi zdi, da sem iz leta v leto bolj levičarka. Roko na srce, prestopa v nasprotnikov tabor mi desničarji nikakor ne lajšajo.

Še pred kakimi desetimi leti so slovenski desničarji premogli kar nekaj manir. Po sceni so z reformami rolali različni resetirani in državljansko aktivni viranti, pezdirji in lahovniki, primerno zadržani in olikani tipi, ki pa so imeli to smolo, da so s svojimi neoliberalizmi ljudstvo prepričevali prav na pragu največje ekonomske krize moderne dobe, ki jim je hitro odmerila mesto med političnimi anahronizmi. Nobenemu od njih na kraj pameti ni padlo, da bi volivce zmerjali s svinjami, lenuhi, drhaljo in protislovenci. Kako zelo se je desnica transformirala, nazorno kaže Ljudmila Novak, ki je znala lepim dušam anksioznost podtakniti spretneje kot farški župnik, zdaj pa zveni dobrohotno in spravno kot kak ljudski napev.