Smo generacija, ki je v osemdesetih odraščala ob koncertih Unicefa, ki so združevali vesele otroke vseh celin.
Galerija
Ko se pogovarjamo o tujih investicijah v slovenskem gospodarstvu, jih zagovorniki nacionalnega interesa nikoli ne izpostavijo. FOTO: Voranc Vogel
V nadaljevanju preberite:
Ob objavi podatka, da je Slovenija na mednarodni lestvici konkurenčnosti inštituta IMD zdrsnila za pet mest in je danes na žalostnem 40. mestu med 64 državami, je bilo v podrobnejšem opisu zaslediti pomembno informacijo, ki se nanaša na odnos do tujih investicij v Sloveniji in na odnos do tujcev pri nas nasploh. Ta odpor opazujem že dolgo in me zelo bega, še posebno kot nekoga, ki je odraščal v osemdesetih ob vzgoji in šolanju v odprto družbo svobodnega globalnega sveta, v katerem ni pomembno, kje si rojen, ampak kakšen človek si.
Tako danes lahko zaznamo dva fenomena, ki sta – po zgledu, ki prihaja z vrha države – vsak na svojem skrajnem polu. Na eni strani odpor do migrantov in nacionalizem pod krinko domoljubja, na drugi odpor do tujih investitorjev, da bi kupili kakršenkoli delež ali vodili slovenska podjetja, in to z izgovorom nacionalnega interesa. Čeprav si privrženci obeh skrajnosti nikoli ne bodo priznali, so si delno zelo podobni, vsaj kar se populizma in vzbujanja negativnih čustev tiče. Tako kot težko gledam žico na meji, ki smo jo ob precejšnjem zardevanju raje poimenovali »tehnična ovira«, težko spremljam tudi odpor do mednarodno uspešnih tujcev, ki želijo investirati v slovenska podjetja.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji