Tito na šohtu

Simbol mesta Labin je rudniški jašek. Knapi mu rečejo tudi šoht. Ali šaht. To poletje je labinski šoht postal nekakšen slovenski Sabotin. Vrh petmetrske konstrukcije je bil desetletja napis T-i-t-o. Tudi doživel je enako usodo kot »sabotinski«: čez noč je izginil. Ne le prebivalci mesta, ki se ponaša s prvo protifašistično vstajo, labinsko republiko, »produktom« rudarskega štrajka leta 1921, vsa hrvaška Istra je tisto jutro pred nekaj tedni, ko je »jugoslovanski maršal« izginil z vrha šohta, vstala vznemirjena: črke hočejo nazaj. In dobili jih bodo. Kajti T-i-t-o je odšel le za kratek čas. Na peskanje. Zaščiten pred korozijo se bo v okviru rekonstrukcije v kratkem vrnil.

Rudarjev v labinskem šohtu že dolgo ni več. T-i-t-a hočejo nazaj Istrani. Ker zanje ni le podoba suverena, ki je na Brionih z divo Loren gledal filme, tačas ko je delovno ljudstvo samoupravljalo s pomočjo tujih kreditov, kot je občutja Istranov te dni povzel Glas Istre. Zanje je napis na šohtu simbol osvoboditve Istre izpod fašizma.

Tudi v Sloveniji stojijo rudniški jaški. Le da jih nikoli ni zaznamovala »sabotinska četverica« iz dveh t-jev, i-ja in o-ja. Zato se jim za njihovo premikanje, odmikanje, zamikanje … nikoli ni bilo treba opravičevati, kot to počnejo Istrani: da »ni Tito tisti, ki hoče Istro, Istra hoče Tita«. A spor, kdo hoče koga, je vsaj v knapov­skih krajih, kot se zdi, kjerkoli so že, odveč. Hrvaški zgodovinar akademik Petar Strčić je že pred 30 leti miril, da je nostalgijo okrog napisa na labinskem šohtu bolj kot ­ideologiji pripisati dobremu življenju ­tamkajšnjih knapov, ki so bili – kot slovenski – večinoma prišleki z juga. T-i-t-o in Tito sta bila zanje predvsem simbol za dobro plačo, regres, dopust, pravico do ­bolniškega dopusta, do stanovanja, šolanja otrok, njihovih štipendij in kredita. Simbol za dobro življenje, torej. Za »dolce vito« po ­knapovsko. Za mir. O katerem pa se je na koncu pokazalo, da je uspeval na balkanskem sodu – smodnika ...