Ribja samooskrba

Občudujem sredozemske gostince, ki jim v teh težkih počitniških dneh uspe prodati približno stokrat več svežih rib, kot jih v resnici nalovijo sicer nadvse pridni ribiči. V vsak lokal od Ankarana do Krfa in še dlje, do Rodosa in Antalye, vsak dan stopi na milijone turistov, vsi naročijo najboljšo možno, svežo domačo ribo, natakar pridno piše gurmanske želje v beležnico in si misli, da bo za končni sanjski spis na mizi že kako poskrbela iluzionistična ekipa iz kuharskega zakulisja.

Sveže ribe je deležen morda vsak stoti poletni sanjač. Še pred glavno turistično sezono je statistično gledano Evropi zmanjkalo lastnih rib in odtlej pečejo le še zamrznjene iz daljnih dežel. Statistika kaže, da Portugalci pojedo 55 kilogramov, Španci 46, Francozi 24, Hrvati 18 in Slovenci vsega 10,8 kilograma rib na leto. Ta povprečja so res bedna, saj ne vemo, ali Slovencem štejejo tudi ribe, ki jih pojedo Hrvatom v Dalmaciji, oziroma ali pripisujejo Hrvatom ribe, ki jim jih pojedo tuji ribožerci.

Čeprav statistika zmeraj laže, ne dvomim o podatku, da jih Slovenci nalovijo le 126 ton (v najboljših časih so jih več kot 7000 ton) in je ob povprečni porabi to komaj ­dovolj za dva dneva na leto. Statistično jim jih zmanjka najpozneje 3. januarja. Če bi 126 ton rib pravično razdelili med vse, bi na vsakega od nas odpadlo kvečjemu 63 gramov na leto, z repom, plavutmi in kostmi vred. Že zato dvomim, da jih povprečni Slovenec res poje 10 kilogramov na leto. Če bi Slovenci hoteli doseči ribjo samooskrbo, bi morali zasesti vsaj tretjino (vsega) hrvaškega morja. A Hrvati so po podatkih FAO leta 2017 nalovili 82.262 ton rib, natanko trikrat več kot leta 1992. Bili bi ribiško samozadostni, če bi samo vsem svojim turistom stregli zgolj zamrznjene lignje iz južne Kalamarlandije. Po tej ribji statistiki je vsaj jasno, zakaj tako nujno potrebujejo polovičko našega zaliva.