Pandemija brez epiloga

Pred kratkim sem za pripravo kongresnega predavanja potreboval podatke o kronologiji državnih ukrepov ob spopadanju s pandemijo covida-19 in presenečen ugotovil, da pandemija pri nas sploh ni obstajala.

Ključne besede, ki so mi pred enim letom s spleta prinesle poplavo dokumentov, poročil, priporočil in analiz pandemije, trenutno ne omogočajo več, da človek najde karkoli konkretnega s spletnih strani vlade ali NIJZ. Hkrati pa enake ključne besede v angleškem jeziku dajo številne, lepo opremljene publikacije vladnih poročil, evaluacij, lekcij, analiz in izkušenj, pridobljenih iz pandemije covida-19.

Iz česar človek dobi vtis, da se je pandemija covida-19 dogajala drugje, pri nas pa ni bilo nič tako posebnega, da bi bilo vredno o vsem napisati kritično analizo dogajanja, ukrepanja institucij in ukrepov, da bi se naslednjič v podobnih okoliščinah znašli bolje, kot smo se. Ali pa vsaj na pregleden način shraniti tisto, kar je bilo med pandemijo napisano in objavljeno na spletnih straneh vlade in NIJZ.

Kaj ni škoda, da Slovenci, ki zaradi maloštevilnosti že objektivno ne zmoremo opisati in dokumentirati življenja svoje skupnosti tako dobro kot veliki narodi, namerno (ali še večkrat iz šlamparije) brišemo s spleta in iz spomina še tisto, kar je bilo vseeno zapisano. To me spominja na decembrski pogovor Alje Zore z zgodovinarjem dr. Andrejem Rahtenom (RTV SLO – Glasovi svetov) o tem, kako smo Slovenci ob izteku prve svetovne vojne čez noč zasovražili Habsburžane.

Kako smo se iz najzvestejših podanikov Habsburške monarhije spremenili v narod, ki je o Avstro-Ogrski začel govoriti kot o »ječi narodov«, čeprav nas je, paradoksalno, prav Avstro-Ogrska jezikovno in izobraževalno v resnici konstituirala kot narod.

A glede nagnjenosti k skoraj hipnemu brisanju svoje zgodovine lahko najdemo veliko zgledov tudi iz časov, ko smo zapustili Kraljevino Jugoslavijo, pa iz časov, ko smo zapustili socialistično Jugoslavijo. Morda vse to razodeva predvsem preživetveni nagon malega ljudstva, ki se je moralo naučiti hitrega prehoda od služenja enim gospodarjem k zaklinjanju zvestobe naslednjim zavojevalcem. Pri tem seveda pomaga umetnost čim temeljitejšega brisanja spomina.

FOTO: Jure Eržen/Delo

Žal pa je taista lastnost velika ovira pri vzpostavljanju nacionalne (samo)zavesti. Zakaj ne bi bil kot Slovenec ponosen na svojo nekdanjo Avstro-Ogrsko državo, ker je samo nekaj let po Jennerjevem odkritju cepiva proti črnim kozam organizirala cepljenje tudi na Kranjskem? Ne zato, ker je bila »ječa narodov«, ampak ker je bila ena najbolj organiziranih držav tistega časa, ki je že za vladanja Marije Terezije ustanovila pri nas prve babiške šole, pozneje pa je Franc Jožef ustanovil tudi prve javne bolnišnice (špitale).

In zakaj kot Slovenec ne bil ponosen na kraljevino SHS, ki je poleg ustanovitve Univerze v Ljubljani (vključno z medicinsko fakulteto) vzpostavila tudi mrežo javnih zdravstvenih domov po vsej Sloveniji – pod vodstvom ministra za zdravje Andrije Štamparja. Nagnjenost k nenehnemu brisanju in preoblikovanju zgodovine je morda nujnost za hlapce, ki se z opranim spominom lažje in z manj moralnega mačka začnejo dobrikati vsakič novim gospodarjem. A za narod, ki bi hotel živeti samostojno in nove življenjske izzive reševati glede na lastne izkušnje, odločitve in tudi napake v preteklosti, je nagnjenost k brisanju lastnih spominov v resnici samomorilsko.

Zato iskreno upam, da bomo tudi pri nas na spletnih straneh ministrstva za zdravje ali NIJZ čim prej dobili temeljito analizo poteka epidemije covida-19 in vseh številnih ukrepov za njeno blaženje. Številne države so naredile svoje analize pandemije in marsikateri pozornejši bralec hitro opazi kritičnost do izvedenih ukrepov in iz tega priporočene smernice, kako bi se bilo treba naslednjič s podobnim pojavom učinkoviteje spopasti. Strategije izolacije in karantene so bile, na primer, v posameznih državah zelo različne tako v obveznosti oziroma priporočenosti kot v obdobju trajanja in lokaciji izvajanja.

Primerjalne študije po pandemiji so glede tega prepričljivo pokazale, da je bilo precej učinkoviteje omejevati širjenje bolezni z ukrepi izvajanja izolacije in karantene v posebnih namestitvenih centrih – v primerjavi z ukrepi, ki so bili izvajani na bolnikovem domu –, kakršna je bila naša praksa. Prav tako so številne analize zelo kritične do načina obravnave bolnikov s covidom-19 v domovih za ostarele (Belgija, Danska, Italija, Švedska).

Predvsem države, v katerih je bil zelo velik delež umrlih ravno iz domov za ostarele (med njimi je bila Slovenija zelo v vrhu), bi morale zaradi ravnanja v naslednjih epidemijah natančno analizirali možnost drugačnega ukrepanja in predvsem logistične realnosti (prostorske in kadrovske rezerve), da bi bilo mogoče drugače ravnati tudi v praksi.

Izbris pandemije zato ni rešitev – izkušnje, dobre in slabe, ki smo jih pridobili v preteklosti, moramo že iz spoštovanja do sebe sprejeti kot lastne in ravno na njihovih temeljih razmisliti o spremembah, da bi nam bilo naslednjič lažje.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist