Sto sekund do konca sveta

Še sto sekund do uničenja človeštva kaže »ura sodnega dne« (ang. Doomsday Clock), ocenjujejo strokovnjaki v Biltenu atomskih znanstvenikov. Leta 1947 so prvič nastavili to uro, da bi pokazali, kako se je človeštvo zaradi jedrskega orožja ZDA in Sovjetske zveze približalo svojemu uničenju.

Čeprav je njena nastavitev le prispodoba, je cilj opozoriti javnost ter politike, da je morebitna vojna z jedrskimi konicami nevarna za vse človeštvo. Ko bo kazalec na 12, bo na Zemlji katastrofa, ki lahko pogubno uniči celotno civilizacijo.

Biti butast je ustavna pravica

Čeprav med nevarnosti za uničenje človeštva sodijo tudi nevarne tehnologije in degradacija okolja, so te nevarnosti popolnoma drugačne kot nevarnost jedrske vojne. Degradacija okolja in razvoj nevarnih tehnologij sta procesa, ki potekata počasi.

Inovativnost človeka pa je neomejena. Zelo mogoče je, da bomo čez nekaj desetletij ali stoletij znali podnebje in povečevanje koncentracije CO₂ v ozračju nadzirati. Človek bo našel rešitev. Kakšno, zdaj še ne vemo. Morda bo to selitev obdelovalnih površin drugam, kjer je možno kmetijstvo, morda pridelovanje hrane v morju, morda z genetskim inženiringom rastlin, ki bodo odpornejše na nove razmere ali kaj tretjega. Že zdaj poznamo prototipne naprave za zbiranje CO₂ iz zraka.

Nihče ne more napovedati inovativnosti človeka in tega, kakšne tehnologije in postopkov se bo človek domislil za ohranjanje okolja. Tudi za nadzor nad nevarnimi tehnologijami skrbijo strokovnjaki. Zaradi višjega CO₂ in višjih temperatur sveta ne bo konec. Konec ga bo zaradi jedrske vojne. Katastrofa ob uporabi jedrskega orožja je gotovo takojšnja.

Javno mnenje je v zadnjih letih usmerjeno v varovanje okolja, saj naj bi bila degradacija okolja največja grožnja za obstoj življenja. A prav zato, ker je to počasen proces, prizadene le del civilizacije. Jedrski spopad pa je trenuten in jedrska vojna lahko uniči vse človeštvo. Na fotografiji ameriški preizkus jedrskega orožja okoli leta 1956 pri atolu Bikini. FOTO: Handout/Reuters

Javno mnenje je v zadnjih letih usmerjeno v varovanje okolja, saj naj bi bila degradacija okolja največja grožnja za obstoj življenja. A prav zato, ker je to počasen proces, prizadene le del civilizacije. Jedrski spopad pa je trenuten in jedrska vojna lahko uniči vse človeštvo. Samo nekaj sekund je treba, da se sproži takšno uničenje. Res neverjetno, da smo se nekako navadili na to največjo nevarnost, ki preti človeštvu, in vedemo se, kot da ne obstaja.

Razlika med okoljem in jedrskim spopadom je tudi v tem, da jedrski spopad lahko v trenutku sproži tehnična napaka ali napačna presoja dejanskega stanja. Spomnimo se, da se je leta 1983 zgodilo, da je sovjetski radar zaznal jedrski napad več ameriških medcelinskih balističnih raket na Sovjetsko zvezo. Takrat je sovjetski državljan tovariš Stanislav Petrov samovoljno odločil, da gre verjetno za lažni alarm in ni pritisnil na gumb, s katerim bi sprožil zaporedje poveljevanja za povračilni jedrski napad na ZDA in članice Nata.

Šele veliko pozneje smo izvedeli, da je človeštvo takrat rešila njegova zdrava pamet. Žal nikoli ni dobil Nobelove nagrade za mir. Vse več vojaških sistemov pa danes nadzorujejo računalniki z vgrajenim sistemom umetne inteligence. Umetna inteligenca bo »nezmotljiva«. Tam ne bo več Stanislava, da bi uporabil zdravo pamet.

Dr. Saša Prešern. FOTO: Osebni arhiv

Samo vprašanje časa je, kdaj bo (ali pa je že) atomska bomba v rokah kakšnega zmešanega politika ali terorista ali fanatika, ki jo bo uporabil in pri tem vpil »Alah je velik« ali pa »Živela demokracija«. Ali je javno mnenje namerno usmerjeno v varovanje okolja zato, da se lahko čim bolj nemoteno nadaljuje oboroževanje? Ali ZDA in tudi njeni vzhodnoevropski sateliti namerno ustvarjajo napeto stanje na vzhodni meji Evrope?

Ali je najvišji proračun vseh časov za vojsko v ZDA korak k miru? V današnjem svetu je mogoče brez večjih težav ustvariti virtualne lažne posnetke, s katerimi pokažejo, da je napad začel nasprotnik. Malenkost je z nekaj plačanimi vojaki narediti incident na teritoriju Ukrajine ali Tajvana, ki lahko sproži vojno. Ne bi bilo prvič, da bi uporabili lažne informacije. Pri izgovoru za napad na Irak so jih ZDA in tudi nekateri evropski politiki.

Če bi EU želela pripomoči k varnosti Evropejcev, bi prepovedala kopičenje orožja na svoji vzhodni meji. To bi bilo skladno z obljubami, ki jih je Zahod dal Sovjetski zvezi ob združitvi obeh Nemčij. »Niti centimetra se Nato ne bo širil proti vzhodu,« so takrat obljubile ZDA, pa tudi voditelji Nemčije, Francije in Velike Britanije. Vsaj Evropa bi morala držati svojo obljubo o neširjenju Nata na vzhod.

Še najbolje za varnost Evrope pa bi bilo, če bi se celotna EU razglasila za območje brez nameščanja jedrskih konic. Podobno kot opredeljuje »območje brez jedrskega orožja« Generalna skupščina Združenih narodov, ki se mu je pridružilo že 114 držav. Morda bi EU lahko sprejela kompromis, da bi samo Francija v EU smela obdržati svoje jedrsko orožje, a ne nameščati novega. Lahko smo prepričani, da EU v tem primeru ne bi nihče napadel z jedrskim orožjem. Ameriške vojake pa bi iz EU morali poslati domov in naj s seboj odpeljejo vse svoje jedrske konice.

Samo vprašanje časa je, kdaj bo (ali pa je že) atomska bomba v rokah kakšnega zmešanega politika ali terorista ali fanatika, ki jo bo uporabil in pri tem vpil »Alah je velik« ali pa »Živela demokracija«. FOTO: Us Air Force Ol-h/Afpaa

Človeštvo še nikoli ni bilo tako blizu samouničenju zaradi jedrskega spopada. Nekateri astrofiziki trdijo, da v vesolju ne najdemo signalov kakšne oddaljene visokotehnološke civilizacije zato, ker se takšna civilizacija sama prej ali slej uniči.

Ali bomo kaj naredili, da bi ohranili našo civilizacijo na Zemlji? Ali pa bomo le ena od mnogih, ki se bo samouničila? Kje so mladi, ki bi na množičnih demonstracijah zahtevali razorožitev? Kje so politične stranke, ki bi imele razorožitev v svojih programih? Komu služi demokracija, v kateri je referendum o nakupu orožja prepovedan? Give Peace a Chance, Dajmo priložnost miru bi rekel John Lennon, če bi bil še med nami. Le sto sekund imamo še do katastrofe. Pozor!

***

Dr. Saša Prešern, raziskovalec

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.