Agresija na družbenih omrežjih ni svoboda

Slučajno se mi je na mobilniku pokazala novica, da bodo verjetno 1. septembra začeli zbirati podpise za referendum o ukinitvi obveznega prispevka za RTV. Takoj sem opazil, da je ob tej informaciji objavljeno precej odzivov in mnenj. Nikoli ne prebiram forumov oziroma mnenjskih vsebin na družbenih omrežjih. Tokrat pa sem prebral nekaj teh mnenj, saj bi me zanimali argumenti za in proti RTV-prispevku.

Dlje ko sem bral odzive, bolj me je postajalo sram, da se ljudje odzivajo z besedili, s katerimi sejejo gnev, vulgarnost in agresijo. Med komentarji nisem našel mnenja, ki bi naštevalo argumente za ali proti prispevku. Dobil sem občutek, da piscev besedil, ki sem jih prebral, sploh ni zanimalo vprašanje RTV-prispevka, temveč je bil njihov glavni cilj sovraštvo in psovanje. Fanatizem, ki veje iz nekaterih mnenjskih spletnih strani, je strašen in realen.

Moja prva reakcija ob prebiranju te zbirke mnenj je bila strah. Strah, da bo ob prvi priložnosti rahljanja civilizacijskih dosežkov sodobne družbe prišlo do masakrov, kot jih poznamo v vsej zgodovini človeštva. Strah me je postalo, da bi ti pisci lahko ne le brez zadržkov, temveč z gorečnostjo masakrirali drugače misleče že ob prvi priložnosti, ko bi se civilizacijske norme sprostile. Verbalna agresija ali sovražni govor je žal sestavni del medmrežja povsod po svetu. Kako zmanjšati nevarnost, da ta civilizacija ne bi ponovno zdrsnila v barbarstvo in »čiščenje« naroda, karkoli že to pomeni, torej zločine nad drugače mislečimi.

​

Populisti vsak dan pripravljajo teren za zdrs, in demokracija, kjer je v imenu svobode dovoljeno skoraj vse, je idealen teren za pripravo zdrsa. Sovražni govor in širjenje laži na družbenih omrežjih nista manifestacija svobode, ampak škodljiva dejavnost in sprevržena anomalija. Tudi nacizem, ki je omogočil vzpon Hitlerja, je proizvod anomalij demokracije. Agresijo v družbi začenjajo tisti, ki so najbolj glasni in napadalni. Agresivni Hitler je za krivca razglasil Jude. A za takratni zdrs so bili sokrivi tudi tisti, ki so s privolitvijo v »demokratično« voljo večine dopuščali agresijo in so bili kasneje potegnjeni v tok vojnih dogodkov. Kako v današnjem času preprečiti podoben zdrs v obračun z drugačnimi, ko celo nekatere politične stranke posredno podpirajo sovražni govor in širjenje laži prek medmrežja?
 

Odprava anonimnosti pri objavi na spletu

Ali je agresivnost priučena? Ni dvoma, da je nalezljiva. Izkazalo se je, da so družbena omrežja postala gojišče verbalne agresije, anonimnost piscev pa agresijo še povečuje. Dnevnik The Guardian poroča, da kar polovica šolarjev v Angliji in Walesu doživlja ustrahovanje prek omrežij, v ZDA pa naj bi bil delež tretjinski. Spomnimo se, da takšna verbalna agresija vsako leto zahteva tudi smrtne žrtve med najstniki. Zato je treba družbo zaščititi, da verbalna agresija ne dobi epidemičnih razsežnosti, ko je ni mogoče več ukrotiti. Človeštvu se je že velikokrat »zgodila« agresija, ki je ni bilo mogoče nadzorovati.



Verbalna agresivnost na spletu nedvomno ni zadovoljivo urejena. Nameniti ji je treba bistveno večjo pozornost in jo zajeziti z ostrimi preventivnimi ukrepi, in to od osnovne šole naprej. Kakšni naj bodo ti ukrepi za nadzor verbalne agresije, je vprašanje, na katero bomo še dolgo iskali ustrezen odgovor. V sedanji kompleksni družbi dobra rešitev največkrat zori desetletja, saj se mora najprej med ljudmi zasidrati spoznanje, da je sovražni govor zelo resen problem. Šele kasneje, ko postane agresija etično in moralno nesprejemljiva, pa lahko pričakujemo učinkovito pravno prakso.



Ali je odprava dejanske anonimnosti pri objavah na družbenih omrežjih ena od možnih rešitev, ki naj zmanjša verbalno agresivnost? V državah, kjer režim ni represiven, res ni potrebe po anonimnosti objav na družbenih omrežjih. Čeprav ima lahko anonimnost tudi svoje prednosti, pa te prednosti ne morejo odtehtati škode, ki nastaja zaradi verbalne agresivnosti anonimnih prispevkov. Poznavalci trdijo, da je najbolj učinkovit način zmanjšanja verbalne agresivnosti ta, da agresorja vsakič javno razkrijemo in »pozovemo« na odgovornost. Zato naj velja anonimnost pri uporabi spleta, pri objavi prispevkov na spletu v zahodnih demokracijah pa anonimnosti ne bi smelo biti.

Med verbalno agresivnost bi morda sodila tudi negacija holokavsta ter poveličevanje vojnih zločincev in njihovih kolaborantov. Svoboda govora na družbenih omrežjih se mora končati na točki, ko posega v človekovo dostojanstvo, v njegovo moralno integriteto ter ko otežuje argumentirano diskusijo na spletu. Čeprav Svet Evrope s svojim priporočilom obsoja sovražni govor in slovenska zakonodaja sankcionira spodbujanje sovraštva ter zanikanje vojnih hudodelstev, pa je pravna praksa izredno skopa. Ko na sodiščih rehabilitirajo kolaboracioniste z nemško vojsko in ko nastajajo spomeniki Slovencem, ki so se skupaj z SS trudili za »čisto« Evropo, na družbenih omrežjih pa se pojavi zapis, da je bil Hitler heroj, dobi človek občutek, da se ponovno dogaja sprevržena demokracija. Ali se zavedamo, da je naša civilizacija krhka pridobitev?

Zdi se, da se na agresijo nad drugimi lahko tudi navadimo. Nikar tega ne dopustimo! Ali smo sposobni slišati Odo radosti, ko izžareva vero v človeštvo? Ali pa vsaj Zdravljico, ko govori o prijat'ljih, ki dobro v srcu mislimo? Tako nam lahko uspe ohraniti našo krhko civilizacijo. Premagajte zlo, ki je v vas samih, namesto da napadate zlo, ki je v drugih, je rekel že Konfucij in pri tem je mislil na verbalno agresijo na spletu.

***
Dr. Saša Prešern, raziskovalec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.