Ste za ali proti?

Ali imate javnomnenjske ankete o politiki, ki ta mesec kažejo rekordno podporo vladi in premieru, za konstrukt in manipulacijo z namenom vplivanja na volivce ali za realnost, ki nakazuje dejanski trend? Ankete med volivci kažejo predvsem velike premike v dojemanju uspešnosti dela predsednika vlade in njegove stranke.

Kaj so odlike dobrega igralca? Da suvereno uživa pod odrskimi žarometi, se z občinstvom v dvorani ne spogleduje, ampak zna z njim vzpostaviti neviden in zavezujoč stik. Ena od odlik talentiranega igralca je tudi, kako hitro se zmore naučiti besedilo. Vendar je to šele začetek, nujni pogoj. Vlogi mora igralec predvsem prepričljivo in verodostojno vdihniti življenje. In boljši ko je, pogumneje sprejema vloge, ki zanj niso značilne, trdi urednica Delove Kulture Irena Štaudohar, ki je na AGRFT diplomirala iz dramaturgije.

Je mogoče nauke o dobrem, talentiranem in karizmatičnem dramskem igralcu prenesti v gledališče, ki ga vodi vlada, in v dramsko besedilo z naslovom Vodenje države? Seveda sta za dramsko oceno potrebna še odgovora na dve vprašanji: Kdo je dramatik in kakšno igro piše?
 

Človek skozi evolucijo

Pračlovek je za preživetje potreboval dve veščini: spretnost, da je ulovil plen, in sposobnost zaznavanja nevarnosti. A po vrnitvi z lova je vedel, da si lahko spočije, uživa v hrani in da mu ni več treba biti na preži. Nevarnost je minila, telo pračloveka se je moralo spočiti. Tudi pračlovek namreč ne bi preživel, če bi moral ves čas paziti na nevarnosti okoli sebe.

V Sloveniji se že trideset let zdi, da je treba biti neprestano na preži, saj se vedno najde kdo, ki na ves glas kriči, kakšne nevarnosti nam pretijo. Tudi ko se zamenja oblast, kričanje in nevarnosti ne pojenjajo, samo da zdaj nanje opozarjajo tisti, ki niso več na oblasti. Zato smo Slovenci utrujeni od skoraj tridesetletnega poslušanja o nevarnostih, ki nas bodo zdaj zdaj zabrisale z obličja sveta.

Utrujeni ljudje si zato želijo nekoga, ki ne bo vsak dan pridigal o tem, kaj vse nam pripravlja notranji sovražnik, kaj nam preti na južni meji, na severu, pri vzhodnih in zahodnih sosedih, v Bruslju … Življenje v zaroti je morda res enostavnejše, a je zelo naporno in utrudljivo. Po skoraj treh desetletjih si zato želimo življenje, ki se premika naprej, in ne življenja v permanentnem izrednem stanju pričakovanja neizogibne katastrofe v podobi ideološkega ali kakšnega drugega sovražnika.
 

Biti proti ali se zavzemati za

Pogled v zgodovino samostojne Slovenije pokaže, da smo večinoma volili proti in ne za. Demos je za predsednika vlade lahko ustoličil Lojzeta Peterleta predvsem zato, ker so volivci glasovali proti prejšnjemu režimu. Čas Janeza Drnovška je sicer šibkejši del zgodbe z naslovom Proti, a Janez Janša je prvič postal premier ravno zato, ker so volivci glasovali proti LDS, ker so se je enostavno naveličali. Borut Pahor je postal predsednik vlade zato, ker so volivci glasovali proti Janezu Janši. Tudi Alenka Bratušek je bila protijanševski simbol. Miro Cerar s sloganom etike v politiki je bil za volivce kombinacija novega obraza in agende proti Janši. Podobna zgodba se je odvila na zadnjih volitvah. Glasovali smo proti nečemu, ne pa za nekaj, glasovali smo proti nekomu, ne pa za nekoga.
 

Bistvo, ki je skrito očem

A Marjan Šarec je kljub temu edini politik z levice, ki mu je očitno uspelo nagovoriti tudi konservativne volivce na desnici. Zavzema se za močno državo, poudarja pomen državnega gospodarstva, je socialno konservativen, v istem odstavku svojega govora zna pozitivno omeniti tako RKC kot NOB. Volivci imajo radi, da govori neposredno, preprosto, jasno in naravno. Z vidika retorike ni salonski levičar, saj ne pametuje in ne uporablja zapletenih povedi. Govori kot desni populist, a s pozitivno konotacijo.

Od dosedanjih politikov se razlikuje tudi v količini besed. Poglejte na primer odhod kulturnega ministra Dejana Prešička: o njegovem karakterju, delu na ministrstvu in glasbenem konservatoriju je veliko govoril predvsem Prešičkov strankarski šef Dejan Židan, medtem ko ga je premier zgolj odslovil. Tako ga v družbi gostobesednih Židana, Bratuškove, Erjavca in Cerarja odlikuje predvsem molčečna operativnost. Enostavno manj govori, a na koncu obvelja zgolj in izključno njegova. Koalicijski partnerji so nepomembni, zato so mu tudi povsem podrejeni.



A Šarec še ni naletel na pravi izziv pri vodenju države. Gospodarska situacija doma in v tujini mu je še vedno v prid. Kaj bo storil, ko bodo za devetimi gorami speči problemi pridrli k nam? Ko se bo začela kriza v zdravstvenem sistemu zaradi pomanjkanja denarja in čakalnih vrst? Bo spremembe v šolstvu znal usmeriti k izzivom za globalno tekmo? Bo znal gospodarsko rast preliti v večjo blaginjo upokojencev? Bo znal ukrepati tudi, ko bo v katerem od vitalnih državnih podsistemov nastala resna kriza? Šele to so tista prava vprašanja, ki bodo pokazala, iz kakšnega testa je zdajšnji premier. A ne glede na to, ali nam je všeč ali ne, si želim, da bo v resničnih kriznih razmerah znal ukrepati v dobro naše prihodnosti. Javnomnenjske ankete, pa če jim verjamemo ali ne, mu glede tega nalagajo izjemno odgovornost. Če bomo namreč na prihodnjih volitvah spet glasovali proti in ne za, bo to pomenilo, da vlogi premiera ni bil kos.