Sreča pri Hrastovljah

Si Slovenci sploh predstavljamo, kakšno srečo smo imeli lanskega 25. junija v železniškem predoru Dol pri Hrastovljah? Preklemano srečo. Vlak je samo iztiril, iz cisterne je steklo le 7611 litrov kerozina, delno so ga počistili, delno pa ga je vzela mati narava v začasno hrambo.

Kaj pa, če bi res šlo za nesrečo? Potem bi se zgodilo takole. Vlak številka 47882 Slovenskih železnic, ki je vlekel 18 cistern in v njih skupaj več kot milijon litrov kerozina, bi se na isti počeni kretnici iztiril, skala bi prerezala cisterno, iskre bi povzročile eksplozijo, ki bi razčefrčknila vsaj sedem najbližjih cistern. Detonacije bi razdejale in povsem pokopale predor s tiri in vlakom vred. Iz njega bi izteklo vsaj pol milijona litrov strupene snovi naravnost v razpoko, ki vodi do najbližje podtalnice, povezane z Rižano.

V Istri bi ostali brez vode. Huda suša bi onemogočila nakup vode pri bratih Hrvatih. Propadel bi turizem in velik del kmetijstva. Turisti bi prihajali v Portorož le na recept, pod pogojem, da s seboj pripeljejo po 200 litrov vode na osebo in ostanejo največ tri dni. Zaradi poslabšanih higienskih razmer bi se pojavila črevesna obolenja in prava srednjeveška kuga. Umrlo bi tisoč ljudi. Istro bi Milan Krek dal v res strogo karanteno (petkrat strožjo od sedanje). Za nameček bi prepolovili pretovor v Luki Koper, saj vlaki ne bi vozili. V pristanišču bi odpustili 1000 delavcev. Namesto drugega tira bi šest let projektirali in iskali izvajalce za gradnjo novega predora pri Hrastovljah. Še preden bi začeli sanacijo, bi tovor že zdavnaj našel novo pot v Budimpešto, Prago, Bratislavo, na Dunaj in še kam. Za nameček bi velik požar ob nesreči zaradi močne burje uničil 2000 hektarov z muko ohranjenega gozda in gmajne na Kraškem robu in sedem vasi in zaselkov ob prelepi dolini Rižane.

Imeli smo torej srečo, da je mati narava poslala zgolj opomin pred ukorom z izključitvijo. Ob letu osorej bo naredila inventuro in ugotovila naslednje: tir je še vedno »glih« (enako tak), curljajoči vodni vir je točno tam, kjer je bil pred 40 leti, samo da imajo zdaj projektanti in veliki ljubljanski brat izgovor: »Ma, ne moremo mi zdaj odločati. Kaj ne vidite, da je virus!« Tako zdaj v Istri čakajo na naslednjo železniško srečo ali naslednji komet. In lepo prosim – ne zavajati ljudi, da komet ne pade dvakrat v istem mesecu na isto državo!

Če bi se torej pri Hrastovljah res zgodila nesreča, bi Slovenija izgubila Istro. Zapornic na Črnem Kalu sploh ne bi bilo treba. Potem ko jih 40 let nategujejo s cestami, vodovodom in s tiri, ko jim prodajo podjetja v Beograd, na Dunaj, v Torino, Bruselj, Dubaj in Bošamarin, se še zadnji priseljenec v ta svet spremeni v trmastega istrskega osla. Žalujoči ostali bi se seveda znašli v precepu, kaj naj zdaj naredijo s praznikom vrnitve Primorske.

Tudi v Piranu so imeli srečo. Virus jih je ožarčil s spoznanjem, da živijo v krasnem novem svetovnem redu. Prav malo jih zanima, kdaj pridejo turisti, kako jim bo Đeiđei brezplačno delil plače in organiziral paradiž ... Pomembneje je, da imajo nov črnogledi spomenik. Nihče sicer ne ve, ali so ga naročili zarotniki sami ali morda njihovi nasprotniki. Malo je verjetno, da bi ga naročili tisti, ki teorij zarot ne priznavajo. So pa še vsaj četrti, ki jim je vseeno, kaj je z zarotami, samo da lahko oni o tem razpravljajo, jezijo druge, razlagajo in uživajo v blaženosti preroštva, v tem, da kar sami od sebe, ne da bi jih kdo prosil, prevzemajo vlogo prerokov. Očitno je preroška služba v teh časih dobro plačana. Če bi J. K. (ne mislim Jelka K., ki brez navedbe prepisuje Ivana Volariča Feota o lepih jutrih in jih potem po krivem dobi po grbi tudi lepa Feotova pesem) vstal danes, bi ga presunilo, koliko prerokov bi imel na izbiro. Več, kot je satelitov Elona Muska v vesolju! Mi smo se vedno orientirali po Severnici, Siriju, Orionu in njegovi Betelgezi, po obeh vozovih, Kasiopeji, po Večernici in Jupitru ... Zdaj pa naj se ljudje v tej vesoljni zmešnjavi znajdejo s sateliti na nebu brez zvezd! Kaj?

Pomembno je torej, da imamo obeležje na Punti. Zdaj samo čakamo, kdaj bo zarotniško ustvarjalnost dopolnil Tito je naš ali še prej Mussolinijev Kdor se ustavi, je pogubljen. Pirančanom je napis olajšal dušo, razodel je, da jim noben virus ne pride do živega. Kako malo je treba! Če bi župan vedel, bi ga sam naročil že lani.