Kam na počitnice?

Ste že rezervirali poletne počitnice? Samo vprašam. Človek se hitro zasedi. Še posebej če nas kralj straši, da bodo gostilne in hoteli še nekaj let zaprti. Naenkrat bo šesti julij in marsikaj bo zelo drugače. V Španiji, Italiji, Franciji bo suša, Kitajcev ne bo, turistične poti brez kompasa ...

Izolski in piranski župan še zmeraj pozdravljata uniformirane lipicance na svojih praznih plažah. Piranski župan z njimi straši znane okužence, gobavce, kozavce in netopirčane, naj, če že morajo, pridejo nežno pobijat njegove občane. Skupaj s svetovalci je že zdavnaj zamudil priložnost za drugačen odriv. Medtem ko se v skladu s pičlim turističnim znanjem ubada, kako bi likvidiral turistično združenje in ugajal lokalnim populistom, se najmanj pol milijona Slovencev že odpravlja na dopust v svoje vikende, v kampe, na jadrnice ... na hrvaško obalo. V lepi naši so namesto zadkovićev in kaconov raje najeli Sirene, ki drugače pojejo: »Lastniki vikendov in gostje v kampih boste naši prvi gostje. Pridite čim prej. Če ne za prvi maj, pa takoj za tem.«

Slovenski turistični delavci, s portoroškimi in z Zdravkom na čelu, spet niso razumeli, da je bilo treba včeraj na letos povsem zmedenem turističnem trgu začeti z ničle garati na področju promocije, marketinga, ukrepov, pristopov, strategij, nagovarjanja, pregovarjanja, skratka lisjaštva o tem, kako dobiti košček osušenega črnega turističnega kruha, ki bo letos ostal tej najbolj obubožani panogi v državi? Janezov Zdravko je predlagal bone za prehrano v njihovi turistični menzi. Ali ta elita, ki je zapravila letalskega prevoznika, razume, zakaj Zagreb covidu v fris vzdržuje redne letalske linije z Evropo (let za Frankfurt vsak dan od 200 do 400 evrov)? Oziroma zakaj sosedje načrtujejo turistične sanitarne koridorje skozi Slovenijo do hrvaške obale? Zato, da se v Sloveniji niti na počivališčih ne bi ustavili. Zdravko ne bo mogel pri postojnski Ravbarkomandi niti vsakega desetega na poti na Hrvaško prisiliti v obvezno enotedensko zdravljenje v slovenski turistični karanteni.

Pred komaj dvema tednoma sta dva zelo goreča zdravnika napovedala, da bi brez ukrepov umrlo vsaj pet milijonov Slovencev. Julija bo teh pet milijonov (samo hipotenuzno) na cestah. Da ne bi potem komu zavrela kri in bi šel novinarjem rezat gume, ker so držali mikrofone preblizu dotičnim, ki so trdili, da dopustov ne bo in bodo kampi prazni.



Medtem ko nam kraljestvo pere buče, da moramo nastopati enotno, da vsake oprane roke štejejo, je neznano kdo onesnažil zeleno Slovenijo z znano dragimi plakati, ki sporočajo, da so za pravo uničenje virusa poskrbeli edino vemokdojevci in nihče drug. Niti zavezniških strank ni zraven.

Še enkrat so svetu dokazali, kakšno srečo imata Slovenija in Svet, ker tepejo komuniste in ker je ena sama prava in edina stranka z opranimi rokami (»mani pulite«) rešila ta del sveta. Niso bili zaslužni ljudje vseh barv in ideologij, ampak stranka, ki v italijanščino nehote in po božji sabotaži prevede tisto, kar res misli: »Hvala, virus, ker obstajaš!« V Sloveniji smo najboljši, ker verjamemo plakatom in ne vidimo, da imajo prav vse (pra)slovanske države (ki izvirajo iz komunizma) brez plakatov manj okuženih in mrtvih od Slovenije na milijon. Še ena komunistična zarota, seveda!

Edina stranka na svetu, ki se hvali z virusnim dobičkom, še preden je virus dahnil zadnjo. Še preden smo videli posledice. In preden smo razčlenili stare slovenske pregovore: Ne hvali dneva pred nočjo. Lastna hvala se pod mizo vala. Vsi za enega, eden zase.

Ni pomembno, ali je ta oglaševalski guru že slišal kaj o oglaševanju, važno, da je naš. In potem mora državni sekretar med obilico resnega dela pod gasom prevzemati dve paleti banan in paleto čebule za darilo svoji občini. Taki si potem upajo iskati komuniste. Časi oglaševanja o tem, kdo je zaslužen za to vojno, so že vsaj 30 let mimo. Že zdavnaj je napočil čas precej bolj resničnostnega šova z naslovom Pokaži, kaj znaš!

Minister Jernej Vrtovec je v Luko prišel z darilom. Trudil se je dajati vtis, da je naklonjen pristanišču in da res razume, da uspešnega pristanišča ni brez tira. Toda na vprašanje, kaj misli s tirom, raje ni bil direkten: »Danes nič, pa niti v ponedeljek nič.« Odgovora se niti slavna Pitija ne bi sramovala. V Vrtovčevem laboratoriju mrzlično iščejo formulo, da bi pocenili tir. Še najcenejši bi bil, če bo ostal živ. Tir, seveda.